4. adventna nedelja (22. 12.) – Zbudi se!

• Utihnem in se umirim, poskušam odstraniti zvoke in dražljaje zunanjega sveta. Nato se pokrižam in priporočim Svetemu Duhu.
• Preberem Božjo besedo: (Mt 1,24)
  Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.
• V tej vrstici je toliko sporočil za moje življenje. Kolikokrat spim, si torej zatiskam oči pred svetom okoli mene in realnostjo življenja. Pred dejstvom, da so vrednote tega sveta obrnjene na glavo in me vodijo vstran od Boga. Pred dejstvom, da me Bog čaka in trka na moja vrata. Pred dejstvom, da me mnogi potrebujejo. Pred resnico, da vsako moje dejanje, dobro ali slabo (greh) vpliva na ljudi okoli mene, pa čeprav ljudje niti ne vedo za ta moja dejanja. Greh naprimer, ki ga storim, pa četudi na skrivaj in nihče ne ve zanj, spreminja mene in nato moje odnose do bližnjih in zato vpliva na moje bližnje. Zato se je potrebno končno zbudit in “vzet svojo ženo“ k sebi, sprejeti torej božjo voljo za moje življenje in po njej živeti, kot Jožef.
• Kje vse spim? Kaj vse zanikam? Kje vse se pretvarjam, da je vse v redu, pa ni? Ali sploh vem, kaj Bog želi od mene in ali načrtno ali samo iz nevednosti obračam Bogu hrbet?
• Počasi in jasno ponovim vsaj 3x:

Zbudil se bom in storil, kakor mi je naročil Gospod.

• Molitev:
  Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika in mi pomagaj, da bom sprejel in zaživel poslanstvo, ki si mi ga ti namenil. Amen.
  (molitev večkrat ponovim)
• Gospod, pridi in me blagoslovi. Naj počiva tvoja milost nad mano. Daj mi svoj mir. Blagoslovi mene in vse, predvsem tiste, ki te v tem trenutku najbolj potrebujejo Ti, ki si Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

URESNIČEVANJE:

• Kot je Jožef sprejel k sebi svojo ženo in njenega (Božjega) Sina, bom tudi jaz v praznikih, ki so pred nami, gostoljubno sprejemal ljudi, ki mi jih Gospod pošlje na pot. Kot kristjan se zavedam poslanstva, da sem poslan k vsem, ki Jezusa ne poznajo ali so ga pozabili. Načrtno se bom potrudil, da bom vse, ki jih bom v teh prazničnih dneh srečal v cerkvi, predvsem pa tiste, ki jih ne poznam ali jih v Očetovi in naši skupni hiši vidim poredkoma, sprejel z nasmehom, prijaznostjo, veseljem in gostoljubljem.