Začetek stare mozirske župnijske kronike:
1 Geografija
Okolica Mozirja je bila del dežele in province Noric tako pred osvojitvijo Rimljanov / 33 pred našim štetjem/ kakor tudi pod rimsko vladavino. Že v najstarejšem času je bila ta dežela razdeljena na okrajne grofije. Savinjsko ozemlje je oblikovalo svoje okrožje, in sicer imenovano Savinjska krajina / comitatus ali Pagus Seuna ali savno /, h kateri je pripadalo območje Mozirja. Provinca Noric se je razblinila kot takšna v obdobju preseljevanja ljudstev in tudi ime Noric postopno izginil kot geografski pojem. In zato je ta dežela po naselitvi Slovencev /okoli leta 600 / dobila ime Karantanija. Cesar Karel Veliki, ki je osvojil 788-819 Karantanijo in jo priključil k Svetemu rimskemu cesarstvu, je postavil za zaščito svoje jugovzhodne državne meje mejno grofijo. Segala je v smeri od severozahoda proti jugovzhodu na obeh bregovih reke Save in Savinje, od meje Hrvaška, nato tja gor do Kamniško –Savinjskih Alp. Že leta 895 se je imenovala Marchia juxta Sauam, kasneje pa kratko malo kar marka in končno Windische Mark / Slovenska pokrajina/. Šele leta 1311 v miru s Salzburgom je Savinjsko območje bilo ločeno od marke in vključeno štajerski vojvodini.
Od leta 1341 naprej je nekdanja savinjska krajina tvorila celjsko grofijo. Vendar po izumrtju celjskih grofov / 1456 / je znova pridala štajerski vojvodini. Za savinjsko območje se je potem še vedno nekaj časa ohranilo ime celjska grofija, a potem se je namesto te oznake dobilo naziv Celjska četrt in nazadnje Celjsko okrožje, dokler se tudi to poimenovanje ni šlo iz porabe z ukinitvijo okrožne četrti /1849/.
O imenih Praßberg in Mozirje
Ime Praßberg ali kot je zapisano v starejših dokumentih: Proßperch, Preusperch, Praesberch, se prvotno nanaša na grad v njegovi okolici. Nato so Nemci prenesli ime iz gradu na najbližji trg. Domače slovensko prebivalstvo je vedno imenovalo tako trg kot njeno okolico Mozirje. Etimološki pomen imena tako Praßberg kot Mozirje ni zadovoljivo razrešen. Tudi v tujini so krajevna imena Mozirje, zato se mi zdi, da ime Mozirje označuje močvirnato območje.
Prebivalstvo
Kot ostala območja južne Štajerske je bila tudi Zgornja Savinjska dolina poseljena že v stoletjih pred rojstvom Kristusa. Najstarejši zgodovinsko znani prebivalci tega območja so se imenovali »Syginni«, najbližji kasnejšim »Collatianer«. Ni še določeno, če so ti najstarejši prebivalci pripadali k keltski ali ilirski ali slovanski skupnosti narodov. Potem, ko so Rimljani leta 33 pred našim štetjem spravili pod svojo oblast celotno današnjo južno Štajersko, naj bi tudi rimske naselbine na bregovih Savinje se spustile navzgor. Kot dokaz tega so ostanki rimskih spomenikov, o katerih bo govora v naslednjem poglavju.
Preseljevanje ljudstev v 5. in 6. stoletju naj bi tudi v mozirskem okrožju toliko manj šlo mimo brez sledov. Vzrok je v tem, da je bila velika rimska vojaška cesta, po kateri so potujoča ljudstva se selila iz Nemčije in Panonije v Italijo, ne več kot 2 uri in pol oddaljena.
Lahko se domneva, da naj bi se številni prebivalci Spodnje Savinjske doline se umaknili pred divjanjem ljudstev po Savinji navzgor na odročnejša pogorja in soteske.
Konec 6. stoletja že najdemo Slovane kot prebivalce celotne Savinjske doline. Prišli so iz Panonije, izpodrinili so tukajšnje prvotno prebivalstvo in se tam naselili. Od tedaj naprej so ostali kot stalni prebivalci mozirskega okoliša in so ohranili svojo narodnostno identiteto vse do današnjega dne kljub pritisku Avarov na začetku. Vendar jih je cesar Karel Veliki podvrgel in jih priključil h Rimsko-nemškemu cesarstvu, a ravno isti cesar je razdal ozemlje bivšim vojakom in Slovane naredil podložne. Tudi njihova materinščina je bila do nedavnega izključena iz šol in uradov, kar se deloma še danes dogaja (op.: v času pisanja kronike). A vsa to prizadevanja za germanizacijo, ki so se vršila že stoletja so ostala skoraj povsem neuspešna. Ko je v letu 1855 šolski pouk v Mozirju večji del se začel vršiti v slovenščini, je bilo komaj nekaj tržanov, ki so proti temu ugovarjali. Sedanji mozirski farani so v celoti s prebujeno nacionalno zavestjo in podpirajo prav živahno slovensko narodno dejavnost.
Glavna gospodarska dejavnost tukajšnjega ljudstva je poljedelstvo, vinogradništvo, živinoreja, izdelava lodna in platna, čebelarstvo. Predvsem pa trgujejo z gradbenim lesom in deskami. Že stoletja je tukajšnje prebivalstvo znano kot sposobni in pošteni drvarji, žagarji in flosarji, ki so se vozili s svojimi flosi po Savinji in do spodnjega toka Donave. Njihova glavna trgovska in razkladalna mesta so Zagreb, Sremska Mitrovica, Beograd, Zemun, Pančevo in Bela Crkva.
Kulturnozgodovinski spomeniki
Leta 1875 je Franc Praprotnik, po domače Pistotnik, lastnik hube v Jazbinjah, pri Brezju, hišna številka 26, našel na svojem polju pri plugu pri oranju 4 ali 5 srpastih bronastih predmetov. Enega od teh je pisec te kronike izročil v hrambo kabinetu za antiko univerzitetnega muzeja Joaneum v Grazu. Ti srpi so gotovo iz časa pred Kristusovim rojstvom. Navadno trdijo, da takšni bronasti predmeti imajo keltski izvor. Ostane samo še dolžan dokaz, da so nekoč le Kelti sami izdelovali bron ali pa uporabljali bronasto orodje. Ker imam še en primerek teh srpov, ga bom prav tukaj narisal, da bi bila razvidna njegova velikost in oblika:
V samem Mozirju, kot je znano, do sedaj še nobene druge rimske najdbe niso našli, kot rimski kovanec na bregu Savinje. A še ta je verjetno izvira iz gornjega območja reke in ga je navzdol naplavilo. Pač pa se pojavijo rimski spomeniki v neposredni bližini Mozirja. Prav tako sem našel v kraju Spodnja Rečica prav pod rečni potki, ki vodi iz Prihove v Rečico, temelje rimske zgradbe. Na njej sem našel drobce opeke z pečatom Leg. II Itali /Legio II Italica/ [2. italska legija] kot opeko, kakršna se nahaja v Srednji Savinjski dolini v župniji Polzela v ostankih vojaškega tabora od Brega navzdol. Tudi v vasi Spodnja Rečica pri Hlačunu, hišna številka 12, je letos /1870/ postal ponovno gol položen rimski kamen z napisom. Ta je bil že dolgo časa pokrit z malto in se naslednji napis glasi: Agilori Caji filio annorum 40, Avita Mari filia marito optimo fecit (et) sibi. [Agiloru, sinu Gaja, staremu 40 let. Naredila je Avita hči Maria svojemu najboljšemu možu in zase]. Ta kamen naj bi bil najden na rečiškem polju v kupu kamenja. V vinogradu pri gornjem Hrašanu v kraju Letuš so našli pred mnogimi leti spomenik z rimskim napisom. Napis se je tako glasil: IV … ALBANU … SER. V. F. SIBI SURAE UXOR. AN. XXXV. To je: Alban je v času svojega življenja dal postaviti ta spomenik sebi in svoji 35 let stari zakonski ženi Suri. Nenavadno je, da je blizu najdišča tega kamna Zornikova huba. Ta kamen je bil vzidan v kovačnico, ki je stala ob cesti nasproti spodnjega Hrašana. A zgodilo se je, da je pri obnovi kovačnice se ta kamen izgubil. Posebno pozornost si zaslužijo sledovi in ostanki starih gradov in stolpov, ki jih najdemo v tukajšnjem okrožju. Takšni gradovi in stolpi so bili: 1. Stolp na Gregorčevem vrhu v leponjivskem okrožju nad Trenkelnovi hiši. Sicer od tega stolpa ni nobenega ostanka in ni nič opaznega. A ljudje še sedaj govorijo o njem in njegova nekdanja lokacija se še imenuje Gradišče.
- Grad na griču med cerkvijo svete Radegunde in tamkajšnje cerkvene hiše. Od njega so našli pred nekaj leti ostanke zidov in železne dele.
- Grad na hribu nad hlevom Zagradišnikov pod sveto Radegundo. Ta je skoraj brez sledov izginil.
- Grad Kalj, severno od Prelog v naselju Trnavče. V nekdanjem grajskem jarku leži še veliko zidakov in kažejo na silno razdejanje gradu. Obstaja pripovedka, da sta se tukaj borila dva gospoda. En od njih je bil Lamberg in drugi Pegam. En je prebival tukaj, drugi pa zgoraj pri sveti Radegundi.
- Tako imenovani Korenov grad v davčnem okrožju Brezje, na koncu Korenovega griča nad Sovinekovim. Od tega gradu so bili leta 1855 opazni temelji in jarek, iz česar je mogoče skicirati položaj grada: Obzidje tega gradu se je uporabljalo pri pozidavi za Korenovega stanovanjskega in gospodarskega poslopja.
- Gorski grad Negojnica na strmim in koničastem prehodu Tera nad Poljanam v rečiški župniji. Ta grad je bil majhnega obsega in je stal med skalnatima konicama, ki sta kot stolpa molela čez grad. Ohranjenega je še veliko obzidja. V 30 letih je rudar izkopal jašek skozi temelje teh razvalin v upanju, da bo naletel v grajski kleti na zaklad ali vsaj na staro vino.
- Grad Rudenek za trgom Rečica. Od njega so še samo razvaline. Škof Tomaž Hren /1598 do 1630/, ki je kupil grad za ljubljansko škofijo, je v njem zgradil še novo kapelo.
- Tako imenovan stolp v Mozirju ob potoku Trnava. Na njenem temeljnem zidu je postavil pričujoč duhovnik Franz Johann Kuller. /Glej stran 39 leto 1472/
- Na koncu je še treba omeniti, da je tudi ta s hrasti porasel hrib, ki je ležal pod Breclovskim vrhom ali pod pečmi in pripada mozirski občini, se imenoval gradišče. To se da sklepati, da je svoj čas tudi tukaj stal grad ali tabor.
Okoliščine, da ti večinoma majhni gradovi razen nekaterih niti po imenu še niso znani in več od teh so ležali visoko v pogorju, dajejo sklepati, da so bili zgrajeni v prastarem času proti sovražnim napadom in segajo navzgor tja do časa pred našim štetjem.
Cerkvene zadeve
Krščanstvo naj bi prav gotovo prišlo v Zgornjo Savinjsko dolino že pred času preseljevanja ljudstev in sicer iz Celja. Takrat naj bi verjetno celotno savinjsko območje spadalo pod jurisdikcijo celjskega škofa. S priselitvijo poganskih Slovanov je tukaj krščanstvo ponovno propadlo. A kmalu za tem so krščanski misijonarji tukaj tudi Slovence takoj spreobrnili v krščanstvo. Celotno slovensko ozemlje tostran Drave je pripadalo k oglejskemu patriarhu. Ne bomo se zmotili, če predpostavljamo, da je že v času Karla Velikega ali kmalu po njem bila v Mozirju cerkev in župnija. In da je ta župnija že od svojega začetka imela tisti obseg, kot ga je obdržala do leta 1782. Glej opombo na strani 15. Leta 1140 sta Teobald in Truta Chagger /Kaker?/ ustanovila benediktinski samostan v Gornjem Gradu. K njemu je patriarh Pelegrin priključil vse župnije v Zgornji Savinjski dolini vključno z župnijo Mozirje. Od tedaj do prejšnjega stoletja ni bil v Mozirju nastavljen pravi župnik ampak vikar. Poleg vikarja je bil navadno tukaj v službi tudi še kaplan. Leta 1461 je župnija prišla skupaj z gornjegrajskim samostanom pod novoustanovljeno ljubljansko škofijo in pod njo je ostala do leta 1788, ko je prišla pod lavantinsko škofijo. Istočasno /1788/ se je tudi zgodila regulacija župnije. Z njo so ustanovili iz dotedanjega župnijskega okrožja Mozirje dve novi kuratiji, Svetega Mihaela pod Vrhom ali pod Goltmi in Svetega Andreja v Belih vodah. Poleg tega so še tudi oba kraja na oni strani Savinje, ki sta spadala pod mozirsko župnijo, Loke in Dobrovlje dodelili v pastoralno oskrbo novoustanovljeni kuratiji Marija Nazaret.
Župnija je mejila v svojem starem obsegu:
- S tedanjo rečiško župnijo: iz Dobrovelj ob Jeslanah gre navzdol čez Savinjo pri s križem označeni skali, ob vodi ob Celinah, od tu pa za Celinam in Brdčkim vrhom do Mozirnice pri Krajnčiču navzdol, nato gre meja vzdolž Mozirnice navzgor, desno na Dol in mimo nad stanovanjskimi hišami v Goljčah (Goličnik) in čez vzpetino Bela peč v sedlu med Terom in Goltmi.
- z župnijo Ljubno ob Savinji: za omenjenim sedlom do slemena in naprej do meje s Koroško.
- z župnijo Črna na Koroškem: od nazadnje omenjene točke vzdolž po deželni meji čez Smrekovec, Kramarico in Tolsti vrh do Slemena od Raztok Šentvida.
- z župnijo Šoštanj: od Slemena navzdol v tako imenovanem šentflorjanski graben ali potok, nato po njem do Mostnarjeve kajže pri Svetemu Florjanu. Od tod gre navzgor čez Grmado in nato naprej pod Svetim Antonom v Skornem do Krajderja ali Fedrana.
- z župnijo Šmartno ob Paki: od Krajderja pod Bukovčnikom, Smodiž Francija, nato po hribovskem hrbtu do Buteja navzdol.
- z župnijo Braslovče: od Buteja preko Soteske in Savinje, in potem gor levo od Pušneka, naprej proti Svetega Urbana in od tod navzgor do Jeslan.
V tem prejšnjem župnijskem okrožju so naslednji kraji, naselja in okoliši:
- Trg Mozirje s Celinami, Brdcami, za forštom ali Huda vas in Oljnik.
- Brezje z Rožnikom, Čele, Krnice, Brdo, Prečna, Vrholand, Jazbine, Sele, Breclovski vrh, Huda breza, Ločica in Korenov vrh.
- Radegunda s Planino, Srebovčnik Segoničnik, Gostečnik, Verbuč, Zagradišče, Globoko, Soteska, Žekovec, Trnavče in Preloge.
- Lepa njiva z Grmado, Sedle, Mrakovnik, Jurkovnik, Lokove, Presečnik, Korper, Dol, Bukovnik, Apače, Ržiše, Završe, Predno, Vrhovnik, Loka, Petkovšek, Podvratnik in Podpečmi.
- Ljubija s Kolovratom, Volovje, Francija, Gneč, Preseka in Soteska.
- Loke in Dobrovlje.
- Šmihel nad Mozirjem z Jasevnico, Golte, Grmadnik, Spodnji konec, Rženica, Žlebsko in Pod stenami.
- Bele vode in Gornji konec z Zaloškim grabnom, Brložnica, Kramarca, Stakneče, Srnov vrh, Oslovska gora, Završe, Bačovnik in Pergovnik, Visočki vrh, Ojstršek.
Župnija Svetega Jurija v Mozirju je takrat štela šest podružničnih cerkva in sicer: cerkev svete Radegunde, Svetega Mihaela v Šmihelu, svetega Andreja v Belih vodah, Marijina cerkev v Lepi njivi, svetega Osvalda v Ljubiji in Marijina cerkev na Brezjah /v Rožniku/.
PS: Mozirsko okrožje je prvotno pripadalo h gornjegrajski župniji, zaradi česar se je tudi mozirska cerkev starih listinah imenovala »Capella s. Georgii« (kapela svetega Jurija) in tako so jo označevale kot podružnična cerkev. A nedvomno je že v najstarejših časih ekspozitura ali vikarijat v Mozirju dosegel izločitev iz Gornjega Grada, zaradi česar je vikarijat postal samostojna župnija.