Youtube – cerkve Mozirje

Župnija Mozirje ima poleg župnijske cerkve sv. Jurija še podružne cerkve sv. Miklavža v Ljubiji, sv. Marije v Lepi Njivi in sv. Marije in sv. Roka na Brezju ter bogoslužni kapeli Vstalega Odrešenika na pokopališču na Oljniku ter sv. Valentina v Mozirskem gaju.

……………………………………….

Župnijska cerkev sv. Jurija v Mozirju

LEGA IN TLORIS:

Proti zahodu obrnjena cerkev stoji na dvignjenem zemljišču sredi naselja. S trga vodi do nje klančina. V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu na severni in južni strani zakristiji, in ladja, ki sta ji na istih straneh prizidani kapeli. Zvonik je inkorporiran v severo-vzhodni vogal cerkve.

ZGODOVINA:

Najbolj opazna stavba mozirskega trga je cerkev sv. Jurija. Prvič je omenjena leta 1241, vendar se domneva, da je cerkev tam stala že v 12. stoletju. Žiga Laykauf domneva v svoji Kroniki trga Mozirje (Nova doba 1926), da je kapela sv. Jurija stala že v času prvega pokristjanjevanja. Kapela svetega Jurija v Mozirju je bila prvič omenjena v listini grofa Wilhelma von Heunburga. Poleg mozirske kapele omenja tudi kapelo s. Viti (sv. Vid, sedanja sv. Radegunda) in kapelo sv. Rudberta (Ruperta) v Ljubiji. Listina je bila izdana v Mozirju 15. januarja 1241. Z njo je grof predal kapele v last gornjegrajski benediktinski opatiji.

Cerkev je imela po vizitacijskem zapisniku z dne 4. decembra 1631 štiri oltarje, zakristijo, opisuje pa tudi število oken. V 16. stoletju cerkev in pokopališče taborno obzidajo, obdajo z močnim utrdbenim zidom. Spredaj je bil utrjen vhod s kaplanijo in prvo župnijsko šolo. Tam je imel zid mogočen portal, nad katerim je bilo kaplanovo stanovanje. Danes tam stoji kaplanija. Domneva se, da so cerkev utrdili v 16. stoletju zaradi turških vpadov. V južnem kotu cerkvenega ozemlja je stal okrogel stolp, kostnica s človeškimi kostmi.

Cerkev je bila večkrat razširjena, kar potrjuje tudi podoba trškega grba. Leta 1500 so prizidali zvonik, katerega so prvič povišali leta 1786, današnjo višino pa je dobil leta 1886 leta. Glavni oltar nosi letnico 1758, stranska oltarja pa letnico 1890 in sta delo domačega rezbarja Ivana Cesarja. Končno podobo je dobila leta 1754. Takrat je bila povečana in prenovljena v baročnem stilu, obrnili pa so jo tako, da je na mestu nekdanjega vhoda v cerkev prezbiterij z daritvenim oltarjem. Poleg prezbiterija sta bili prizidani zakristija in “mrzla lopca” ter obe stranski kapeli.

Zanimivost je, da so pri popravilu zvonika našli dve kroniki trga Mozirje, katerih prepis je 27. maja 1924 naredil Franjo Vajd, kronist in učitelj. Kroniki nista popolni, ker je bil papir že močno načet. Prvo kroniko je sestavil leta 1887 tedanji mozirski župnik Josip Žehelj, drugo pa župan Anton Goričar. Poleg pisnega dela je bilo priloženo tudi nekaj kovanega denarja.

Na župnišču je spominska plošča dolgoletnemu mozirskemu župniku in znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu, ki je v župnijski kroniki omenil prvega duhovnika kot vikarja v Mozirju že leta 1291 (Ludovicus plebanus de Prabstperch).

ZUNANJŠČINA:

Ladja je pravokotna, prezbiterij in kapeli pa so kvadratni s porezanimi vogali.
Ostenje členijo lizene, ki podpirajo nakazano ogredje. Ob južni steni ladje se je ohranil gotski stopnjevani opornik. Levo od glavnega vhoda je vzidan nagrobnik Jakoba Stopperja iz 1626, v ladijske stene pa je vzidanih še več nagrobnikov iz 19. stol. Levo od vhoda je ob steni kapelica s kiparsko skupino Križanje iz 19. stol., desno od njega pa je ob steni zvonika novejša kapelica s kiparsko skupino Pieta iz 19. stol.
V prvem nadstropju zahodne zvonikove stene je kamnit gotski portal s posnetimi robovi, ki je zaključen z ramenskim lokom. Zvonik ima vogale okrašene s šivanimi robovi, zadnje nadstropje pa členjeno s pilastri. Pokrit je s čebulasto-laternasto streho.

NOTRANJŠČINA:

Ostenje členijo pilastri na podstavkih, ki nosijo ogredje.
Ladja je banjasto obokana. Ob straneh se vanjo s pilastrskima slavolokoma odpirata kapeli, obokani z listnima kupolama.
Tudi prezbiterij, ki je od ladje ločen s pilastrskim slavolokom, je obokan z listno kupolo.

POSLIKAVA:

Prezbiterij je 1888 poslikal Matija Bradaška (dat. z napisom na slavoločni steni). Na temenu oboka je Poveličanje sv. Jurija. Po oprogah so razporejeni enobarvni prizori iz Stare zaveze, ki dajejo videz reliefov: Kajnova, Abelova, Noetova in Abrahamova daritev, Bog se prikaže Abrahamu, Mojzes na gori, Danijel v levnjaku, Jeremija na razvalinah. V sosvodnicah so naslikani štirje evangelisti in puti. Na južni in severni steni sta Rojstvo in Vstajenje.
Ladjo in kapeli je 1891 s freskami okrasil Tomaž Fantoni. Na slavoločni steni so prizori Jezusovo darovanje v templju, Križanje in Dvanajstletni Jezus v templju. Na temenu ladijskega oboka sta naslikana Vnebovzetje in Sv. Trojica. Na oboku sta ob slavoloku naslikana angela z orodji Kristusovega trpljenja. V lunetah prve pole ob prezbiteriju sta prizora Obiskanje in Smrt sv. jožefa. V lunetah, sosvodnicah in na robovih oboka so naslikani sv. Pavel, sv. Jakob Starejši, sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin, sv. Peter, sv. Andrej, sv. Simon, sv. Tomaž, sv. Jakob Mlajši, sv. Juda Tadej in sv. Matija.
Na obokih Marijine kapele so v medaljonih upodobljene sv. Lucija, sv. Neža, sv. Barbara in sv. Terezija Avilska. Na oboku Jožefove kapele so upodobljeni sv. Štefan, sv. Lovrenc, sv. Frančišek Ksaver in sv. Alojzij Gonzaga. Nad pevskim korom je upodobljena sv. Cecilija.

OPREMA:

Poznobaročni veliki oltar stebrnega tipa je izdelan 1763 (dat.). Pozlatil ga je ljubljanski slikar in pozlatar Anton Mihael Fayenz. V tronu je kip sv. Jurija, delo Ferdinanda Stuflesserja iz 1892. Nišo zapira slika sv. Jurija (olje na platnu) Fortunata Berganta iz 1763 (sign. in dat.). belo pobarvani in pozlčeni spremljevalni kipi so poznobaročni. Ob niši stojita kipa sv. Martina in sv. Florijana, na obhodnih lokih pa kipa sv. Jerneja in sv. Matije. Tudi slika Marijinega kronanja (olje na platnu) v atiki je iz časa nastanka oltarja. Tabernakelj z angeloma adorantoma jew bil v barvnem in slogovnem sozvočju z oltarjem izdelan pozneje. Za oltarjem visi postna slika Križani (olje na platnu), delo Franza Gottwalda iz 1855.
Ob slavoloku v ladji stojita stranska oltarja okvirnega tipa z rokokojskim okrasjem, ki ju je ok. 1760 izdelal Ferdinand Gallo. V levem je slika sv. Katarine Aleksandrijske (olje na platnu), ob kateri sta kipa sv. Helene in sv. Marjete, v atiki pa je med kipoma putov slika smrti sv. Janeza Nepomuka. Ob oltarju je kiparska skupina Krst v Jordanu, izdelana v baročni tradiciji. V desnem oltarju je slika sv. Petra (olje na platrnu), ob kateri sta kipa sv. Boštjana in sv. Roka, v atiki pa je med kipoma putov slika Smrt sv. Frančiška Ksaverja. Slike so verjetno delo Antona Lerchingerja.
Marmorno prižnico z inkrustacijami, ki stoji ob južni ladijski steni, so konec 18. stol. prinesli iz ljubljanske kapucinske cerkve, ko je bil razpuščen samostan. Izdelana je bila konec 17. stol., pripisujejo pa jo Mihaelu Kuši. Med stebri so na kamen naslikani štirje cerkveni očetje in dvanajstletni Jezus v templju. Poznobaročni baldahin s kipi angela trobentača in putov je v 50. telih 18. stol. izrezljal Jožef Straub.
Oltarja slavoločnega tipa, ki stojita v kapelah, je 1890 v neorenesančnem slogu izdelal Ivan Cesar. Na Marijinem oltarju v južni kapeli je kip Matere Božje med kipoma sv. Neže in sv. Apolonije. Na oltarju sv. Jožefa v severni kapeli je kip sv. Jožefa med kipoma sv. Cirila in Metoda. Kipi so delo Ferdinanda Stuflesserja. Na ostenju slavoloka Marijine kapele je kip Srca Marijinega, na ostenju slavoloka Jožefove kapele pa je kip Srca Jezusovega. Oba kipa sta iz začetka 20. stol.
V ladji visita sliki Srce Marijino in Srce Jezusovo s koca 19. stol. Križev pot (olje na platnu) je delo Matije Bradaške iz 1889.
Orgle z 22 registri so delo orglarske delavnice Škrabl iz Rogaške Slatine iz 2001. Na orgelski omari je kip sv. kralja Davida.

……………………………………….

Podružnična cerkev Matere Božje in Sv. Roka na Brezju (Rožnik)

LEGA IN TLORIS:

Proti severu obrnjena cerkev stoji na griču v zaselku Rožnik nad vasjo Brezje.V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu na vzhodni strani prizidana zakristija in zvonik, in ladja, ki sta ji na vzhodni in zahodni strani prizidani kapeli.

ZGODOVINA:

Cerkev se 1426 omenja kot Sv. Jošt. Patrocinij se je spremenil pred 1618, ko se prvič omenja cerkev Matere Božje. Pred tem letom so gotski stavbi, ki je verjetno stala na mestu današnje vzhodne kapele, prizidali novo cerkev. Konec 17. stol. So verjetno obokali ladjo in na novo obokali prezbiterij. Zvonik je bil prizidan po 1668, kapeli pa v 18. stoletju.Zakristijo naj bi postavili 1857. leta. Zvonik so povišali v prvi polovici 19. stoletja.

ZUNANJŠČINA:

Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. Kapeli sta pravokotni. Do kamnitega profiliranega glavnega portala vodi stopnišče. Ob vzhodno ladijsko steno je prislonjena kapelica sv. Urha s konca 19. stol. Ostenje prezbiterija členijo lizene in nakazani zidci. Zvonik, katerega zadnje nadstropje členijo pilastri, je pokrit s čebulasto-laternasto streho.

NOTRANJŠČINA:

Stene ladje in prezbiterija členijo pilastri, ki nosijo profiliran venčni zidec in oproge. Prostora sta banjasto obokana, s sosvodnicami. V kapelah, ki imata porezane vogale, se nad venčnim zidcem pne križni obok.

POSLIKAVA:

Cerkev je leta 1906 s prizori in dekorativno poslikal Ivan Fantoni. Na oboku prezbiterija je Marijino vnebovzetje in kronanje. V lunetah ladje so naslikani pari apostolov in evangelistov, s sosvodnicah pa lavretanski simboli. V kapeli sv. Jošta je prizor Mojzes izbija vodo iz skale, v kapeli sv. Roka pa Sv. Rok ozdravlja kužne bolnike.  OPREMA: Neorenesančni veliki oltar Device Marije slavoločnega tipa je iz 19. stoletja. V niši je kip Marije Kraljice, ki ga spremljate kipa sv. Ane in sv. Joahima. V atriki stoji kip sv. Jurija. Na obhodnih lokih stojita baročna kipa sv. Marjete Kortonske (?) in sv. Rozalije. – Oltar sv. Jošta v levi kapeli je v tradiciji poznobaročnih stebrnih oltarjev 1854 izdelal Janez Vavher. V niši stoji kip sv. Jošta, ki ga spremljata kipa frančiškanskega svetnika in sv. Antona Puščavnika. Na obhodnih lokih stojita kipa sv. Ane in sv. Joahima, v atiki pa kip sv. Janeza Nepomuka. Kipi so verjetno še poznobaročni, iz 2. polovice 18. stol. Oltar sv. Roka s desni kapeli je bil izdelan konec 18. stol. V niši stoji kip sv. Roka, ki ga spremljata kipa sv. Boštjana in sv. Valentina. Na obhodnih lokih sta kipa sv. Škofov. Na ogredju stojita kipa romarjev, morda sv. Aleša in sv. Jakoba Starejšega. V niši atike je sv. škof. – Preprosta prižnica je iz 19. stol. Na slavoločni steni visita zaobljubljeni sliki iz 1748 in 1779.  Viri in literatura: P. Plaznik 1986, str. 96; J. Curk 1967 b, str. 5-7; P. Fister 1975, str. 155; L. Menaše 1994, str. 280; I. Orožen 1877, str. 207-210; A. Stegenšek 1905, str. 92-93; A. Žigon 1982, str 116, sl. 50, 51.

……………………………………….

Podružnična cerkev Marije, Matere Božje na Lepi Njivi

LEGA IN TLORIS:

Pravilno orientirana obzidana cerkev stoji v jedru razloženega naselja, na pobočju Zajčka. Na zahodu in jugu vodita do nje zidana portala. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki sta mu na severni in južni strani prizidani zakristiji, ladja in zvonik, ki je prislonjen ob severozahodni vogal ladje.

ZGODOVINA:

Cerkev je bila zgrajena 1493 in posvečena okoli l.1500. Severno zakristijo so zgradili okoli 1670, zvonik pa okoli l. 1720. Ladjo so obokali 1770. V tem obdobju je bila izpeljana tudi členitev zunanjih in notranjih sten. Zvonik so v baročni tradiciji povišali 1834. Južno zakristijo so zgradili 1842.

ZUNANJŠČINA:

Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. Stavbo obteka kamnit pristrešen talni zidec. Zunanjščina je členjena s pilastri, ki nosijo venčni zidec in kjonkavno zaobljen napušč. Na kamnitem pravokotnem portalu na zahodni fasadi je vrezana letnica 1493, ki pa ni avtentična. Stranski vhod v ladjo je datiran z letnico 1903. Na južni steni ladje je naslikana letnica 1770. Južna zakristija ima zaobljene vogale in je članjena z lizenami. Vogali zvonika so okrepljeni s šivanimi robovi. Njegovo zadnje nadstropje je razčlenjeno s pilastri; pokrit je s čebulasto-laternasto streho.

NOTRANJŠČINA:

Ladja je s pilastri, ki nosijo venčni zidec, razdeljena v tri pole in obokana s češkimi kapami s sosvodnicami. Tudi prezbiterij je obokan s češko kapo.

OPREMA:

Poznobaročni veliki oltar Matere Božje pripada stebrnemu tipu. V niši je kip Matere Božje, obdan s kipoma sv. Joahima in Ane, na obhodnih lokih pa stojita kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka. V atiki je slika sv. Jerneja (olje na platno). Stranska stebrna oltarja je 1855 izdelal Andrej Cesar. V niši levega oltarja je kip sv. Elizabete med kipoma sv. Terezije Avilske in sv. Marjete (?), v atiki pa je slika sv. Apolonije (olje na platno). V niši desnega oltarja je kip sv. Janeza Evangelista med kipoma sv. Martina in sv. Blaža. V atiki pa je slika sv. Janeza Krstnika.  Viri in literatura: J. Curk 1967 b, str. 39, 40; I. Orožen 1877, str. 210-212; A. Stegenšek 1905, str. 95-97.

……………………………………….

Podružnična cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) v Ljubiji

LEGA IN TLORIS:

Proti jugu obrnjena cerkev stoji med cesto Mozirje-Letuš in Savinjo.V tlorisu si sledita prezbiterij, ki mu je na vzhodu prizidan zvonik, na zahodu pa zakristija, in ladja.

ZGODOVINA:

Cerkev se 1241 omenja kot cerkev sv. Ruperta, v 16. stol. Pa kot cerkev sv. Ožbolta. Ta srednjeveška stavba je imela obokan prezbiterij in z ravnim stropom pokrito ladjo. 1668 so ji prizidali zvonik. Ko je njene temelje 1852 spodjedla Savinja, so jo podrli. Načrte za novo cerkev v neogotskem slogu je zrisal Boštjan Oiks, zidarski mojster. Stavbo je med 1858 in 1861 zgradil Luka Mikek. 27.junija 1861 je cerkev posvetil blaženi Anton Martin Slomšek. 1873 so povišali zvonik.

ZUNANJŠČINA:

Pravokotna ladja in prezbiterij sta enake širine. Pokrita sta z enotno dvokapno streho, ločena pa le z lizeno, zato daje cerkev vtis enotnega stavbnega telesa. Obstenje členijo lizene in podstrešni polkrožnoločni friz.Vsa okna so šilastoločna. Na trikotno zaključeni fasadi s posnetimo robovi je šilastoločni portal, ki ga obdajata kapelici s kipoma sv. Nikolaja in sv. Terezije Deteta Jezusaiz druge polovice 20. stoletja, pod oknom med njima pa je kamnita plošča s kronogramom, ki da letnico 1858. Na zadnji steni prezbiterija je slika sv. Nikolaja, ki je signiran in datiran: Napotnik 1992. Zvonik je pokrit s korenasto streho.

NOTRANJŠČINA:

Ladjo in prezbiterij delijo notranji stenski stropi, ki nosijo venčni zidec, v pet križnorebrasto obokanih pol. Ladja in prezbiterij sta ločena s pilastrskim šilastim slavolokom. Oltarna stena je odprta z velikim dvodelnim oknom. POSLIKAVA: Vso notranjščino je 1900 s prizori v medaljonih in okvirjih ter dekorativno s stiliziranimi rastlinskimi motivi poslikal Ivan Fantoni. Vrh oltarne stene je Sv. Trojica, po katero sta upodobljena sv. Peter in Pavel. V prezbiteriju so naslikani še sv. Frančišek Asiški, sv. Anton Padovanski, sv. Ciril in Metod in sv. Družina.Vrh slavoločne stene je naslikano Srca Jezusovo. V ladji so nad okni Oznanjenje, Rojstvo, Jezus krvavi pot poti, Vnebohod, sv. Uršula, sv. Anton Padovanski. Pod korom sta prizora iz legende sv. Nikolaja.

OPREMA:

Nastavek velikega oltarja sv. Nikolaja v neogotskem slogu sestavljajo štirje fialasti baldahini, med katerimi stojijo na piedestalih kipi sv. Urbana, sv. Nikolaja in sv. Gregorja Velikega. Osrednji kip sv. Nikolaja je delo Johanna Gassnerja, stranska kipa pa je izdelal Ivan Zajec.Oltar je leta 1861 izdelal Andrej Cesar. Ob straneh stojita na konzolah kipa Srca Marijinega in Srca Jezusovega iz začetka 20. stoletja. Tudi stranska oltarja , ki stojita ob slavoloku v ladji, sta baldahinskega tipa. Na levem oltarju sv. Ane stojijo pod fialastimi baldahini kipi sv. Helene, sv. Ane in sv. Neže, na desnem oltarju sv. Ožbolta pa kipi sv. Janeza Krstnika, sv. Ožbolta in sv. Martina. Oltarna nastavka je 1866 izdelal Andrej Cesar.Glavna kipa sv. Ane in sv. Ožbolta je izdelala Ana Gschiel v Gradcu. Prižnica, prislonjena ob slavolok, je prav tako Cesarjevo delo iz leta 1861. Križev pot(olje na platno) je delo Janeza Andreja Straussa iz okoli leta 1770.

……………………………………….

Kapela sv. Valentina v Mozirskem gaju

LEGA IN TLORIS:

Proti jugo-zahodu obrnjena kapela stoji na desnem bregu Savinje v parku Mozirski gaj. V tlorisu si sledita ladja s prezbiterijem in zvonik.

ZGODOVINA:

Kapelo so začeli graditi 1992. Dokončana je bila 1993, ko je bila blagoslovljena. Njena arhitektura se navezuje na historizem.

ZUNANJŠČINA:

Kapela je zgrajena na tlorisu potegnjenega osmerokotnika.
Pred fasado stoji zvonik, katerega pritličje je odprto v funkciji vhodne lope. Zvonik ima vogale okrašene z šivanimi robovi, oblikovanimi v grobem ometu. Pokrit je s piramidasto streho.

NOTRANJŠČINA:

Notranjščina kapele je enoten prostor. Para pilastrov ob vzdolžnih stenah nosita betonska tramova in lesen kasetiran strop.

OPREMA:

Na oltarni steni visi slika sv. Valentina (olje na platnu) iz. ok. 1993.

……………………………………….

Pokopališka kapela Vstalega Kristusa na pokopališču Oljnek Mozirje

Po nabavi novih zvonov na Brezju se je začelo razmišljati o novi pokopališki kapeli. Krajevna skupnost Mozirje je že dalj časa načrtovala novo mrliško vežico. Najprej so jo načrtovali na gričku nad pokopališčem ob cesti na Brdo, vendar urbanisti tega niso dovolili, zato so jo načrtovali tik pod pokopališčem.

Župnija je želela graditi cerkev na mestu prejšnje kapele sv. Štefana. Zavod za spomeniško varstvo je dal soglasje. 21. 7. 1983 je potem, ko je bil predlog gradnje posredovan na občino, sestanek komisije, kjer se je župniku posredoval predlog krajevne skupnosti, da bi bila to skupnja gradnja za potrebe mrliške vežice in cerkve. Župnija bi se strinjala pod dvema pogojema: da bi bil urejen večji prostor za možnost sv. maše in pa da bi bila župnija solastnica objekta.

Ključarji in člani ŽPS so bili ali proti skupni gradnji ali pa za njo če se upošteva pogoje. Rok za odločitev je bil 15. 1. 1984. Kmalu po tem datumu se je ugotovilo, da so želje župnije za krajevno skupnost prevelike. Maše pač ne. Sledilo je izmikanje in izgovarjanje, nakar se je župnik s sodelavci odločil, da bo župnija gradila svojo kapelo.

Nato se je začelo zavlačevanje. Pridobiti je bilo treba množico soglasij in potem, ko je arhitekt poslal tretji osnutek načrta šele 24. 12. 1984, so bila vložene prošnje za soglasje na Zavod za spomeniško varstvo, Škofijski ordinariat – komisiji za cerkveno umetnost in na Razvojni center v Celje za lokacijsko dokumentacijo. Geodetska uprava je pripravila geodetski posnetek. zavod za spomeniško varstvo je januarja 1985 dal pristanek. 7. 10. 1985 je bilo končno izdano gradbeno dovoljenje. V jeseni so se začela gradbena dela z izkopom za temelje, nato pa je zapadel sneg.

V letu 1986 so se dela nadaljevala z izkopom starih kamnitih temeljev prejšnje kapele, pri katerem so nastale velike jame. nato se je nasulo ogromno materiala in zazidali močni železo-betonski temelji. Vzrok za porušitev prejšnje kapele sv. Štefana je bil prav v prešibkih temeljih, in po mnenju vseh, ki so sodelovali pri izgradnji temeljev, so bili le-ti tako močni, da zidovje te kapele gotovo ne bo pokalo. Veliko je bilo dela, da se je šele »prišlo iz zemlje«, a je bilo potrebno.

Nato se je zgradil betonsko-opečnat zid, betonsko ogrodje za zvonik in oba nosilna oboka.

V tem letu se je naredilo še ostrešje, ki se je izoliralo, tegole pa se v tem letu več ni dalo položiti.

V juniju 1987 se je pokrila kapela s tegolo Canadere iz Italije. Zbetonirale so se stopnice pred kapelo in okna so se zasteklila. V kapeli se je položil tlak, ometale so se zunanje stene, v notranjosti pa se je položila na stene izolacija in opaž. nato so bile stene prebeljene, opaž pa prepleskan. na stopnošču se je montirala ograja. Člani ŽPS so uredili okolico, v prezbiteriju pa je bil položen hrastov parket.

Slikar Leon Koporc je pripeljal oltarno podobo Vstalega Kristusa. Urejen je bil tudi strelovod. Nabavila se je notranja oprema in paramenti: lestenci, kelih in patena, vijoličasti mašni plašč ter ostale potrebščine, iz istrskega kamna in domačega lesa pa je bil izdelan daritveni oltar.

Nekaj je bilo pokrito z bakreno pločevino, izdelana pa so bila tudi vhodna vrata.

V 1988 je bilo narejeno še ostalo. Odtok je bil speljan v potok pod pokopališčem, nabavili so se še stoli, naredile ministrantske obleke, nabavilo še nekaj potrebščin in 3 stole za duhovnike.  Naredili sta se dve omari, ena levo in druga desno od oltarja.

Pogrebni križ je postalo nekdanje razpelo iz prižnice v župnijski cerkvi. Na zvonik pa se je obesil 52 kg težak zvon, ki je bil do tedaj na zvoniku breške cerkve. Po še nekaj urejenih malenkostih je prišlo dovoljenje za novo kapelo v aprilu 1988.

4. aprila 1988 je bila kapela blagoslovljena, skupaj z oltarjem, kelihom in pateno. Blagoslov je opravil ob sodelovanju dekanijskih duhovnikov škof ordinarij dr. Franc Kramberger. Slavja se je udeležil tudi arhitekt Andrej Lodrant iz Prevalj. Po grobih ocenah je kapela stala 3x manj, kot so bile cenitve, to pa predvsem zaradi veliko prostovoljnega dela.

Po letu 2001 se je kapela urejevala še naprej. Zamenjali so se stoli z hrastovimi klopmi, ki so jih darovale redovnice iz Nemčije, postavil se je lesen tabernakelj na podstavek iz marmorja, v kapelo se je postavil harmonij. V letu 2019 se je dokončno uredilo lastništvo kapele. Župnija in občina Mozirje sta naredili zamenjavo. Občina je od župnije prejela v last približno polovico pokopališča, ki je bilo v župnijski lastni, župnija pa je prejela v last celotno kapelo na pokopališču, duhovniški grob in kapelo sv. Valentina v Mozirskem gaju.

Duhovniški nagrobnik

Nagrobnik se je uredil 1986 leta. Podstavek za nagrobnik in križ se je zbetoniral že 1985 leta. 1986 se je podstavek obložil z marmorjem. Odstranjene so bile stare nagrobne plošče, namesto njih pa sta se namestili 2 novi napisni plošči z napisi 4 duhovnikov, ki so delovali v Mozirju in so tu pokopani (ostali so pokopani pri župnijski cerkvi) in župnika Franca Krošlja, ki je pokopan v Kapelah pri Brežicah. 3 dosedanje spomenike se je zasulo in so pod ladjo nove kapele. Desna plošča je bila do 2008 prazna. Po pogrebu častnega kanonika Alojza Žagarja se je uredil tudi zemeljski del duhovniškega groba.