Sv. Jurij, mučenec

(župnijska cerkev Mozirje)

Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj.

Ime: Ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga povezujejo z grško besedo georgos, ki je zložena iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.

Rodil se je v 3. stoletju (275/285) v Kapadokiji, danes Turčija,

umrl pa leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini.

Družina: Izhajal je iz imenitne družine, njegov oče je bil Geroncij, doma iz Perzije, mati pa Polikronija, domačinka. Oba sta bila dobra kristjana.

Služba: Izbral si je vojaško službo in iz navadnega vojaka kmalu napredoval v tribuna v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom.

Kreposti: Bil je človek globoke in silne vere. Na veliko je podpiral reveže, ki jim je razdal vse svoje premoženje in se zavzemal za zapostavljene.

Legende: Najbolj znana je legenda (v svojem delu Zlata legenda jo je zapisal Jakob da Voragine), kako je rešil kraljevo hčer pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo. Napadel ga je s sulico, ga ranil in obljubil ljudstvu, da ga bo ubil, če se bodo dali vsi krstiti. Ko ga je usmrtil, se je dalo krstiti kakih petnajst tisoč ljudi.

Mučeništvo: Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati.

Zavetnik: Poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav je Jurij zavetnik Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; tabornikov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki.

Goduje: 23. aprila, v deželah oglejskega patriarhata pa je bil njegov god 24. aprila.

Pri nas: Pri nas mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje …

Grob: Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lyddo, kjer mu je sezidal lepo baziliko, katere sledovi so še danes vidni.

………………………………………..

sv. Marija, Božja Mati

(podružnična cerkev na Lepi Njivi in podružnična cerkev na Brezju, župnija Mozirje)

Sveta Marija ali Blažena Devica Marija ali Mati Božja (hebrejsko in aramejsko מרים Maryām; grško Μαριαμ, Mariam, ali Μαρια, Maria; latinsko Maria; arabsko مريمMaryam), po krščanskem in muslimanskem verovanju mati Jezusa Kristusa in žena tesarja Jožefa iz Nazareta, * 8. september (?) med 25 pr. n. št. in 15 pr. n. št. (?), Nazaret (?), Galileja; † (?). Sveto Marijo verniki nazivajo poleg drugih imen še Gospa ter tudi Bogorodnica (iz grško Θεοτόκος, Theotókos), še posebno veliko različnih nazivov pa poznajo litanije, kakršne so Litanije Matere Božje. V izrazoslovju umetnostne zgodovine je pogosto v uporabi izraz Madonna (italijansko za Moja Gospa).

Življenjepis O Marijinem življenju je malo znanega. Sveto pismo jo predstavi skopo in zlasti v senci njenega sina Jezusa. Če želimo izvedeti kaj več, moramo poleg navedb Svetega pisma upoštevati tudi apokrifne vire, zlasti apokrifni Jakobov protoevangelij iz 2. stoletja in krščansko izročilo. Iz teh dodatnih virov izvemo imeni Marijinih staršev: Joahim in Ana. Izvemo tudi, da je bila Marija še precej mlada, ko je rodila Jezusa: verjetno le okoli 14 let. Žal iz virov ne izvemo niti datuma Marijinega rojstva (Cerkev praznuje Marijin rojstni dan na mali šmaren – 8. septembra) niti datuma smrti. Številni kristjani celo trdijo, da Marija sploh ni umrla, ampak je bila vzeta s telesom neposredno v nebesa (glej spodaj: Marijino vnebovzetje). Glede Marijinega življenja po Jezusovem križanju so izročila sploh zelo neenotna. Nekateri kristjani trdijo, da je Marija do konca življenja živela v Jeruzalemu. Po verovanju drugih kristjanov je Marija preživala zadnja leta svojega življenja v bližini Efeza, kamor jo je odpeljal apostol Janez. Danes si številni turisti pridejo ogledat Hišo Device Marije, ki stoji blizu Efeza, 7km od mesta Selçuk (Turčija). To hišo si je 29. novembra 2006 ogledal tudi papež Benedikt XVI. na svojem obisku v Turčiji. V Međugorju, romarskem kraju domnevnega Marijinega prikazovanja v Bosni in Hercegovini, naj bi Marija Vicki, to je ena izmed šestih Medžugorskih vidcev, zaupala svoj življenjepis. To naj bi se zgodilo med prikazovanji v letih med 1982 – 1984, in sicer naj bi Marija svoj življenjepis Vicki narekovala. Vicka si ga je po nareku zapisovala v zvezke. Dobila naj bi še naročilo, da ga sme objaviti šele, ko ji bo Marija to posebej sporočila, torej, ko bo pravi čas. Do tedaj se po njeni pripovedi to sploh ne bi moglo pripetiti, saj bi vsak zlohoten poizkus bil po Božjem posredovanju onemogočen. Do sedaj življenjepis še ni prišel na plano, čeprav so nekateri intervjuvarji že prosili vidkinjo Vicko, naj jim izda kakšno četudi najmanjše dejstvo.

Marija v Svetem pismu

V Svetem pismu sta opisana le dva dogodka, v katerih Marija igra glavno vlogo. To sta Marijino oznanjenje in obiskovanje Elizabete.

Glavni članek: Marijino oznanjenje.
  1. Marijino oznanjenje imenujemo dogodek, ko se je angel Gabriel pojavil pred Marijo in jo pozdravil z besedami, ki so pozneje postale začetek molitve Zdravamarija: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (starejši prevod: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!«). Potem ji je oznanil, da jo je Bog izbral, da bo rodila sina, ki bo Sin Najvišjega. Marija je bila takrat zaročena z Jožefom, vendar še nista imela spolnih odnosov, zato se je začudila, a je takoj sprejela Božjo voljo (Lk 1,26-38). Angel je dogodek razložil tudi Jožefu, ki je potem vzel Marijo k sebi in skrbel za otroka – Jezusa (Mt 1,18-24).
  2. Kmalu po tem je noseča Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto, ki je bila tudi noseča (njen otrok je kasneje postal znan kot Janez Krstnik). Elizabeta jo je pozdravila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«

(Lk 1,39-45). Marija je v odgovor povedala hvalnico, ki je v krščanstvu znana kot Magnificat (latinsko: magnificat – poveličuje) in se začne z besedami: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« (Lk 1,46-56). Marija se pojavlja v Svetem pismu še večkrat, a nikoli več v glavni vlogi.Krščansko verovanje o MarijiKristjani so že od začetka verovali v celo vrsto čudežev povezanih z Jezusom in Marijo. Ker so se ta verovanja izoblikovala še pred velikim razkolom, so praktično enaka v Rimskokatoliški Cerkvi, v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in v pravoslavnih Cerkvah. Protestanti so razvili svoj pogled na Marijo kot kritiko Rimskokatoliške Cerkve (glej spodaj poglavje Odnos protestantov do Marije).Marija, Božja Mati

Kristjani so že v začetku verovali, da je bil Jezus Božji sin, hkrati pa tudi sam ena od treh Božjih oseb – Bog Sin. Zato so Marijo začeli imenovati Božja mati ali Bogorodnica oziroma Božja porodnica(grško Θεοτόκος, Theotokos]. Proti temu poimenovanju je v letu 428 nastopil Nestor, ki je trdil, da je bila Marija le mati človeškega dela Jezusa, ne pa tudi mati Boga. Tretji ekumenski koncil v Efezuleta 431 je Nestorjevo pojmovanje obsodil kot krivoverstvo in potrdil, da je pravilno imenovati Marijo Božja mati, ker je Jezus hkrati človek in Bog. Rimskokatoliška cerkev praznuje praznik Marije Božje matere 1. januarja.
Marijino devištvo
Po zgoraj opisanem poteku Marijinega oznanjenja je bila Marija ob oznanjenju še devica. Številni kristjani dodatno verujejo, da je Marija ostala devica tudi še pozneje (nauk o devištvu pred porodom, med porodom in po njem), zato Marijo imenujejo tudi (Pre)Blažena Devica ali (Pre)Sveta Devica (izraz Devica lahko celo nadomešča osebno ime).
Marijino vnebovzetje
V Rimskokatoliški Cerkvi velja dogma o Marijinem vnebovzetju. Razglasil jo je papež Pij XII. dne 1. novembra 1950 v encikliki Munificentissimus Deus. Pri razglasitvi te dogme je papež uporabil načelo papeške nezmotljivosti. To je tudi zadnja razglasitev verske dogme v RKC do zdaj. Dogma govori o tem, da je bila Marija s telesom vzeta v nebesa. Dogma ne razloži, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila v nebesa vzeta neposredno. Razglasitev te dogme ni nekakšen preobrat v krščanskem verovanju, saj je praznik Marijinega Vnebovzetja (veliki šmaren – 15. avgust) razglasil že papež Sergij I. in zato v Marijino vnebovzetje verujejo tudi številni pravoslavni kristjani, le da o dogodku po navadi govorijo kot o zaspanju Device Marije.
Marijino brezmadežno spočetje
Tudi dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju je posebnost Rimskokatoliške Cerkve. Razglasil jo je papež Pij IX. dne 8. decembra 1854 v encikliki Ineffabilis Deus. S tem je zaključil dolgo razpravo o vprašanju ali je bila Marija (kot edina med ljudmi) že v trenutku spočetja obvarovana izvirnega greha in že v materinem telesu napolnjena z Božjo milostjo. Dogma o brezmadežnem spočetju to prepričanje potrjuje. Praznik brezmadežnega spočetja praznuje Rimskokatoliška cerkev na dan 8.decembra, ki je obletnica razglasitve dogme, hkrati pa je točno devet mesecev pred praznikom Marijinega rojstva. Štiri leta po razglasitvi te dogme, se je Marija v Lourdesu prikazala Bernadetti Soubirous in jo pozdravila z besedami: Jaz sem Brezmadežno Spočetje. Pravoslavni kristjani in protestanti dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju ne priznavajo (ker se jim ne zdi potrebna).
Marijini prazniki
 Cerkveni koledar pozna naslednje Marijine praznike:

………………………………………..

sv. Nikolaj (Miklavž)

(podružna cerkev sv. Nikolaja v Ljubiji, župnija Mozirje)

Nikolaj iz Mire, znan tudi pod imeni Nikolaj iz Barija, Nikolaj Barijski, sveti Nikolaj in sveti Miklavž, krščanski škof in svetnik, * med 270 in 286, Patara, današnja Turčija, † 6. december med 326 in 351, Mira, današnja Turčija. Posebej je bil znan po svoji darežljivosti. V slovenščini ga imenujemo Nikolaj zlasti, kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra. V Sloveniji je drugi svetnik po številu cerkva, ki so mu posvečene (takoj za Devico Marijo). Poleg tega so tri stolnice od šestih posvečene prav njemu (Ljubljana, Novo mesto, Murska Sobota).

Življenjepis

Sveti Nikolaj (grško Νικόλαος: Nikólaos, kar pomeni zmaga ljudstva) se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil s tamkajšnjim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten. Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I., pa je bilo krščanstvo deležno še dodatnih ugodnosti.

Cesar Konstantin je sklical tudi prvi ekumenski koncil v Nikeji (Niceji) leta 325. Na koncilu je Nikolaj ostro nastopil proti Ariju in njegovem nauku, po njem imenovanem arianizem. Po nekaterih legendah so Nikolaja celo zaprli, ker je Arija fizično napadel, pozneje pa se je udeležencem koncila prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v Nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in prepovedali arianizem.

Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).

V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih: pirati) prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.

Čaščenje

Sveti Nikolaj velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, verjetno zato, ker se je njegova družina ukvarjala s pomorstvom oziroma z ribištvom. Cerkve svetega Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih pa tudi rečnih plovnih poteh. Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka.

Obdarovanje

Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Nikolaj tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Nikolajev godovni dan. Otroci ga poznajo predvsem kot svetega Miklavža.

V novejšem času je začel Miklavža-obdarovalca izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa je v časteh tudi “socialistični” Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Od njiju se Miklavž loči zlasti po naslednjih lastnostih:

  • Domovanje: Miklavž je svetnik in je zato v nebesih, od koder prihaja k nam.
  • Datum: Goduje 6. decembra in na ta dan zjutraj ali pa že 5 decembra zvečer po ustaljenem običaju obdaruje otroke.
  • Oblačila: Miklavž je bil škof, torej je oblečen v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico.
  • Spremstvo: Spremljajo ga angeli in parklji (hudiči, demoni).
  • Prevoz: Kako sveti Miklavž prihaja k nam je ovito v skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za njihovo delovanje. Nekateri sicer menijo, da prihaja peš ali tudi na saneh (ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega).

………………………………………..

Sveti Rok, romar in spokornik

(sozavetnik podružne cerkve na Brezju, župnija Mozirje)

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega in nekoč zelo češčenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga bili izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim.

Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.

Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico – bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.

Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga pa tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike.

Sv. Rok goduje 16. avgusta.

»O sveti Rok,/ od slasti bleščijo ti oči,/ ki željno dvigaš jih v nebo-/ hiacinte bele v njih cveto- / ko nam kažeš hudo rano,/ ki pes jo liže, čisti in hladi … ( Anton Vodnik, Romarska pravljica)«

………………………………………..

Jezus Vstali

(kapela na Mozirskem pokopališču Oljnek, župnija Mozirje)

Janezov evangelij, 20 poglavje, 1-10 vrstica
“Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov.“

O Jezusovem vstajenju lahko beremo tudi v ostalih 3 evangelijih:
Matej 28,1-10; Marko 16,1-8; Luka 24,1-12.

Veliko noč praznujemo vedno na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni.

………………………………………..

Sveti Valentin, duhovnik in mučenec

(kapela v Mozirskem Gaju, župnija Mozirje)

Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:

Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? …« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.

Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.

»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)

Sveti Valentin, mučenec iz 3. stoletja, ki je zavetnik zaljubljencev, je imel v cerkvenem koledarju do 1969 leta obvezni god, a je pristal med izbrisanimi, ker o njem ni dovolj zgodovinskih podatkov. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po rimski legendi je vrnil vid poganski deklici, priporočali so se mu božjastni bolniki, zato velja za priprošnjika zoper različne bolezni. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin; nekoč so verjeli, da se bo dekle poročilo s fantom, ki ga bo na njegov god prvega zagledalo. Krščanstvo ne želi zanikati, kar je dobro, zato še dandanes dopušča češčenje tega svetnika in je 14. februar njegov neobvezni god.