Youtube – cerkve v Mozirju
Župnija Mozirje (347 nm)
Zavetnik: Sv. Jurij, mučenec.
Župnija omenjena 1291. Ustanovljena po 1291 l.
Župnijska cerkev zidana po 1241 l. (gotska, barokizirana 1754).
Podružnice:
– Sv. Marija – Mati Božja in sv. Rok, Brezje, 430 nm, zidana 1426 stara cerkev, 1618 sedanja cerkev.
– Sv. Marija – Mati Božja, Lepa Njiva, 456 nm, zidana 1493.
– Sv. Miklavž, Ljubija, omenjena 1241, sedanja cerkev zidana 1859 – 1861.
Kapele
– Kristus Vstali, pokopališče Oljnek, zidana 1988.
– Sv. Valentin, Mozirski gaj, blagoslovljena 1993.
Prebivalci:
ok. 4000.
Župnija Mozirje leži na prehodu iz spodnje v zgornjo Savinjsko dolino ter upravno ter geografsko spada pod Zgornjo Savinjsko dolino. Župnija obsega trg Mozirje ter vasi Loke, Ljubija, Lepa Njiva, Brezje ter del vasi Radegunda in Dol-Suha. Meji na župnije Šmihel na Mozirjem, Bele Vode, Šoštanj, Šmartno ob Paki, Braslovče, Nazarje in Rečica ob Savinji.
Nekdanje podružnice Bele vode in Šmihel nad Mozirjem so postale samostojne župnije v 18. stoletju, danes pa so župnije Mozirje, Rečica ob Savinji in Šmihel nad Mozirjem v župnijski povezavi.
Prebivalcev v župniji Mozirje je bilo po popisu prebivalstva iz dne 31. marca 2002 ok. 3800, če vemo, da 16 hiš v Lepi Njivi spada pod župnijo Šoštanj ter 2 hiši Dol-Suhe pod župnijo Mozirje, danes pa je zaradi hitre širitve kraja prebivalstva že čez 4000.
sv. Jurij, Mozirje
sv. Marija, Lepa Njiva
sv. Marija in sv. Rok, Brezje
…………………………………….
Zgodovina
Iz zapisa Ignaca Orožna, dolgoletnega Mozirskega župnika, v župnijski kroniki (ok. Leta 1870): V spodnjem delu območja prafare Gornji Grad je duhovniška postaja svetega Jurija v Mozirju. Območje sega tja v hriboviti predel Dobrovelj, na drugi strani pa do sedla proti Rečici, do meje s Koroško in do župnije Ljubno. V tem župnem območju se nahajajo občine: Trg Mozirje s Celinami, Brdcami, za Forštom in do Oljnika. Dalje zaselki Brezje, sveta Radegunda, sveti Mihael, Bele vode, Lepa Njiva, Ljubija, Loke, Marija Nazaret (Loke, Dobrovlje in Jeslane).
Ustanovitev in prve omembe
V 12. stoletju je grof Chaggeri vse premoženje na področju sedanje Zgornje Savinjske doline podaril oglejskemu patriarhu z željo, da tu ustanovi benediktinski samostan. Tako je bil 7. aprila 1140 je ustanovljen benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Kmalu potem je bila do tedaj oglejska fara Mozirje dušnopastirskovključena pod ta samostan. Naslednja omemba Mozirja je iz leta 1231, ko listina omenja ob neki sodbi v Gornjem Gradu tudi več dostojanstvenikov iz Mozirja. Zanimiv pa je dokument iz l. 1241, kjer razberemo, da je grof Wilhelm von Heunburg tega leta imel zaščitno gospodstvo nad Mozirjem. Dokument med drugim navaja kraje Hawerz (Završe) in Kolovrat, govora pa je tudi o kapeli Prasberg (Mozirje), ki naj bi bila duhovniška postaja prafare Gornji Grad. Navaja se še kapela s. Viti (sedanja sv. Radegunda). Dokument je grof podpisal v »Apud Mohiri«, torej v Mozirju. Cerkev se torej prvič omenja šele leta 1241, vendar je morala tam stati že v 12. stoletju.
Še nekaj iz zgodovine:
Iz oglejske listine izvemo, da je neki Friderikus de Castel svoj grad Prassberg (castrum Prasperch) podaril patriarhu Bertoldu, kar se je verjetno zgodilo l. 1247. Po dveh letih je dal patriarh grad podreti. Kasneje je bil grad spet obnovljen. Kje točno je bil grad, ni znano. Prvega julija 1642 je na Dunaj preseljen cesar Ferdinand III. dovolil Mozirjanom sejem, ki ga je že prej odobril nadvojvoda Karel, prestaviti na drug datum. Zapis iz l. 1657 navaja, da je tedaj trg Mozirje imel 59 hiš in 323 duš, v ostalem delu župnije pa so našteli 1944 duš. V letu 1682 je razsajala v Mozirju huda kuga. Trg je bil popolnoma odrezan od sveta, obdan s kordonom vojaščine. Tedaj je umrl za posledicami kuge tudi upokojen župnik Anton Usar. Pokopali so ga na mestu smrti nad sedanjo Cesto na Šmihel, na robu travnika, kjer so mu farani postavili spominsko obečežje. Nekateri domovi, posebno v Šmihelu, so bili popolnoma prazni zaradi kuge (primer kmetija Vrhovnik). Po izročilu se maše tedaj niso opravljale v cerkvi, pač pa na Brecljevskem vrhu. Prvo pisno omembo zasledimo v listini, ki jo je grof von Heuenburg podpisal 18. decembra l. 1241. Ne vemo, če se je ta stara cerkev ohranila. Vizitacijski zapisnik z dne 4. decembra 1631 natančno opisuje cerkev tistega časa. Med drugim govori o 4 oltarjih, zakristiji in številu oken. Cerkev in okoli ležeče pokopališče je bilo obdano z obrambnim zidom, ki je imel proti cesti mogočen portal, nad katerim je bilo stanovanje kaplana. Domnevno so cerkev utrdili v 16. stoletju zaradi turških vpadov. V južnem kotu cerkvenega ozemlja je stal okrogli stolp, kostnica, z veliko človeškimi kostmi. Končno je bila cerkve povsem prenovljena, povečana in obrnjena leta 1754. Tako je na mestu nekdanjega glavnega vhoda v cerkev danes daritveni oltar, prizidani pa so tudi presbiterij, zakristija in mrzla lopca ter obe stranski kapeli.
Vrsta mozirskih župnikov:
1291 – 1298: Ludovicus
1317 – 1319: Nyclau
1381 – 1392: Winther
1449: Merth
1482: Meyerl
1729 – 1730: Ampach Johan
1730 – 1733: Thalmainer Johanes Jakob
1741 – 1746: Renaločnik Filip
1765 – 1768: Pohr Sebastian
1768 – 1785: Werentler (Werendler) Jožef
1785 – 1797: Pavšek Martin
1797 – 1808: Megušer Mihael
1807 – 1841: Černe Martin
1841 – 1848: Druškovič Franc
1848 – 1854: Stepišnik Jurij
1845 – 1865: Orožen Ignacij
1865 – 1886: Kalin Janez
1886 – 1898: Žehel Jožef
1898 – 1899: Rodošek Anton
1900 – 1914: Fischer Anton
1915 – 1957: Krošelj Franc
1958 – 1995: Žagar Alojz
1995 – 2001: Suhoveršnik Ivan
2001 – 2023: Koren Aleksander
CERKVE
Župnija Mozirje ima poleg župnijske cerkve sv. Jurija še podružne cerkve sv. Miklavža v Ljubiji, sv. Marije v Lepi Njivi in sv. Marije in sv. Roka na Brezju ter bogoslužni kapeli Vstalega Odrešenika na pokopališču na Oljniku ter sv. Valentina v Mozirskem gaju.
Župnijska cerkev sv. Jurija v Mozirju
LEGA IN TLORIS:
Proti zahodu obrnjena cerkev stoji na dvignjenem zemljišču sredi naselja. S trga vodi do nje klančina. V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu na severni in južni strani zakristiji, in ladja, ki sta ji na istih straneh prizidani kapeli. Zvonik je inkorporiran v severo-vzhodni vogal cerkve.
ZGODOVINA:
Najbolj opazna stavba mozirskega trga je cerkev sv. Jurija. Prvič je omenjena leta 1241, vendar se domneva, da je cerkev tam stala že v 12. stoletju. Žiga Laykauf domneva v svoji Kroniki trga Mozirje (Nova doba 1926), da je kapela sv. Jurija stala že v času prvega pokristjanjevanja. Kapela svetega Jurija v Mozirju je bila prvič omenjena v listini grofa Wilhelma von Heunburga. Poleg mozirske kapele omenja tudi kapelo s. Viti (sv. Vid, sedanja sv. Radegunda) in kapelo sv. Rudberta (Ruperta) v Ljubiji. Listina je bila izdana v Mozirju 15. januarja 1241. Z njo je grof predal kapele v last gornjegrajski benediktinski opatiji.
Cerkev je imela po vizitacijskem zapisniku z dne 4. decembra 1631 štiri oltarje, zakristijo, opisuje pa tudi število oken. V 16. stoletju cerkev in pokopališče taborno obzidajo, obdajo z močnim utrdbenim zidom. Spredaj je bil utrjen vhod s kaplanijo in prvo župnijsko šolo. Tam je imel zid mogočen portal, nad katerim je bilo kaplanovo stanovanje. Danes tam stoji kaplanija. Domneva se, da so cerkev utrdili v 16. stoletju zaradi turških vpadov. V južnem kotu cerkvenega ozemlja je stal okrogel stolp, kostnica s človeškimi kostmi.
Cerkev je bila večkrat razširjena, kar potrjuje tudi podoba trškega grba. Leta 1500 so prizidali zvonik, katerega so prvič povišali leta 1786, današnjo višino pa je dobil leta 1886 leta. Glavni oltar nosi letnico 1758, stranska oltarja pa letnico 1890 in sta delo domačega rezbarja Ivana Cesarja. Končno podobo je dobila leta 1754. Takrat je bila povečana in prenovljena v baročnem stilu, obrnili pa so jo tako, da je na mestu nekdanjega vhoda v cerkev prezbiterij z daritvenim oltarjem. Poleg prezbiterija sta bili prizidani zakristija in “mrzla lopca” ter obe stranski kapeli.
Zanimivost je, da so pri popravilu zvonika našli dve kroniki trga Mozirje, katerih prepis je 27. maja 1924 naredil Franjo Vajd, kronist in učitelj. Kroniki nista popolni, ker je bil papir že močno načet. Prvo kroniko je sestavil leta 1887 tedanji mozirski župnik Josip Žehelj, drugo pa župan Anton Goričar. Poleg pisnega dela je bilo priloženo tudi nekaj kovanega denarja.
Na župnišču je spominska plošča dolgoletnemu mozirskemu župniku in znanemu zgodovinarju Ignacu Orožnu, ki je v župnijski kroniki omenil prvega duhovnika kot vikarja v Mozirju že leta 1291 (Ludovicus plebanus de Prabstperch).
ZUNANJŠČINA:
Ladja je pravokotna, prezbiterij in kapeli pa so kvadratni s porezanimi vogali.
Ostenje členijo lizene, ki podpirajo nakazano ogredje. Ob južni steni ladje se je ohranil gotski stopnjevani opornik. Levo od glavnega vhoda je vzidan nagrobnik Jakoba Stopperja iz 1626, v ladijske stene pa je vzidanih še več nagrobnikov iz 19. stol. Levo od vhoda je ob steni kapelica s kiparsko skupino Križanje iz 19. stol., desno od njega pa je ob steni zvonika novejša kapelica s kiparsko skupino Pieta iz 19. stol.
V prvem nadstropju zahodne zvonikove stene je kamnit gotski portal s posnetimi robovi, ki je zaključen z ramenskim lokom. Zvonik ima vogale okrašene s šivanimi robovi, zadnje nadstropje pa členjeno s pilastri. Pokrit je s čebulasto-laternasto streho.
NOTRANJŠČINA:
Ostenje členijo pilastri na podstavkih, ki nosijo ogredje.
Ladja je banjasto obokana. Ob straneh se vanjo s pilastrskima slavolokoma odpirata kapeli, obokani z listnima kupolama.
Tudi prezbiterij, ki je od ladje ločen s pilastrskim slavolokom, je obokan z listno kupolo.
POSLIKAVA:
Prezbiterij je 1888 poslikal Matija Bradaška (dat. z napisom na slavoločni steni). Na temenu oboka je Poveličanje sv. Jurija. Po oprogah so razporejeni enobarvni prizori iz Stare zaveze, ki dajejo videz reliefov: Kajnova, Abelova, Noetova in Abrahamova daritev, Bog se prikaže Abrahamu, Mojzes na gori, Danijel v levnjaku, Jeremija na razvalinah. V sosvodnicah so naslikani štirje evangelisti in puti. Na južni in severni steni sta Rojstvo in Vstajenje.
Ladjo in kapeli je 1891 s freskami okrasil Tomaž Fantoni. Na slavoločni steni so prizori Jezusovo darovanje v templju, Križanje in Dvanajstletni Jezus v templju. Na temenu ladijskega oboka sta naslikana Vnebovzetje in Sv. Trojica. Na oboku sta ob slavoloku naslikana angela z orodji Kristusovega trpljenja. V lunetah prve pole ob prezbiteriju sta prizora Obiskanje in Smrt sv. jožefa. V lunetah, sosvodnicah in na robovih oboka so naslikani sv. Pavel, sv. Jakob Starejši, sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin, sv. Peter, sv. Andrej, sv. Simon, sv. Tomaž, sv. Jakob Mlajši, sv. Juda Tadej in sv. Matija.
Na obokih Marijine kapele so v medaljonih upodobljene sv. Lucija, sv. Neža, sv. Barbara in sv. Terezija Avilska. Na oboku Jožefove kapele so upodobljeni sv. Štefan, sv. Lovrenc, sv. Frančišek Ksaver in sv. Alojzij Gonzaga. Nad pevskim korom je upodobljena sv. Cecilija.
OPREMA:
Poznobaročni veliki oltar stebrnega tipa je izdelan 1763 (dat.). Pozlatil ga je ljubljanski slikar in pozlatar Anton Mihael Fayenz. V tronu je kip sv. Jurija, delo Ferdinanda Stuflesserja iz 1892. Nišo zapira slika sv. Jurija (olje na platnu) Fortunata Berganta iz 1763 (sign. in dat.). belo pobarvani in pozlčeni spremljevalni kipi so poznobaročni. Ob niši stojita kipa sv. Martina in sv. Florijana, na obhodnih lokih pa kipa sv. Jerneja in sv. Matije. Tudi slika Marijinega kronanja (olje na platnu) v atiki je iz časa nastanka oltarja. Tabernakelj z angeloma adorantoma jew bil v barvnem in slogovnem sozvočju z oltarjem izdelan pozneje. Za oltarjem visi postna slika Križani (olje na platnu), delo Franza Gottwalda iz 1855.
Ob slavoloku v ladji stojita stranska oltarja okvirnega tipa z rokokojskim okrasjem, ki ju je ok. 1760 izdelal Ferdinand Gallo. V levem je slika sv. Katarine Aleksandrijske (olje na platnu), ob kateri sta kipa sv. Helene in sv. Marjete, v atiki pa je med kipoma putov slika smrti sv. Janeza Nepomuka. Ob oltarju je kiparska skupina Krst v Jordanu, izdelana v baročni tradiciji. V desnem oltarju je slika sv. Petra (olje na platrnu), ob kateri sta kipa sv. Boštjana in sv. Roka, v atiki pa je med kipoma putov slika Smrt sv. Frančiška Ksaverja. Slike so verjetno delo Antona Lerchingerja.
Marmorno prižnico z inkrustacijami, ki stoji ob južni ladijski steni, so konec 18. stol. prinesli iz ljubljanske kapucinske cerkve, ko je bil razpuščen samostan. Izdelana je bila konec 17. stol., pripisujejo pa jo Mihaelu Kuši. Med stebri so na kamen naslikani štirje cerkveni očetje in dvanajstletni Jezus v templju. Poznobaročni baldahin s kipi angela trobentača in putov je v 50. telih 18. stol. izrezljal Jožef Straub.
Oltarja slavoločnega tipa, ki stojita v kapelah, je 1890 v neorenesančnem slogu izdelal Ivan Cesar. Na Marijinem oltarju v južni kapeli je kip Matere Božje med kipoma sv. Neže in sv. Apolonije. Na oltarju sv. Jožefa v severni kapeli je kip sv. Jožefa med kipoma sv. Cirila in Metoda. Kipi so delo Ferdinanda Stuflesserja. Na ostenju slavoloka Marijine kapele je kip Srca Marijinega, na ostenju slavoloka Jožefove kapele pa je kip Srca Jezusovega. Oba kipa sta iz začetka 20. stol.
V ladji visita sliki Srce Marijino in Srce Jezusovo s koca 19. stol. Križev pot (olje na platnu) je delo Matije Bradaške iz 1889.
Orgle z 22 registri so delo orglarske delavnice Škrabl iz Rogaške Slatine iz 2001. Na orgelski omari je kip sv. kralja Davida.
Podružnična cerkev Matere Božje in Sv. Roka na Brezju (Rožnik)
LEGA IN TLORIS:
Proti severu obrnjena cerkev stoji na griču v zaselku Rožnik nad vasjo Brezje.V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu na vzhodni strani prizidana zakristija in zvonik, in ladja, ki sta ji na vzhodni in zahodni strani prizidani kapeli.
ZGODOVINA:
Cerkev se 1426 omenja kot Sv. Jošt. Patrocinij se je spremenil pred 1618, ko se prvič omenja cerkev Matere Božje. Pred tem letom so gotski stavbi, ki je verjetno stala na mestu današnje vzhodne kapele, prizidali novo cerkev. Konec 17. stol. So verjetno obokali ladjo in na novo obokali prezbiterij. Zvonik je bil prizidan po 1668, kapeli pa v 18. stoletju.Zakristijo naj bi postavili 1857. leta. Zvonik so povišali v prvi polovici 19. stoletja.
ZUNANJŠČINA:
Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. Kapeli sta pravokotni. Do kamnitega profiliranega glavnega portala vodi stopnišče. Ob vzhodno ladijsko steno je prislonjena kapelica sv. Urha s konca 19. stol. Ostenje prezbiterija členijo lizene in nakazani zidci. Zvonik, katerega zadnje nadstropje členijo pilastri, je pokrit s čebulasto-laternasto streho.
NOTRANJŠČINA:
Stene ladje in prezbiterija členijo pilastri, ki nosijo profiliran venčni zidec in oproge. Prostora sta banjasto obokana, s sosvodnicami. V kapelah, ki imata porezane vogale, se nad venčnim zidcem pne križni obok.
POSLIKAVA:
Cerkev je leta 1906 s prizori in dekorativno poslikal Ivan Fantoni. Na oboku prezbiterija je Marijino vnebovzetje in kronanje. V lunetah ladje so naslikani pari apostolov in evangelistov, s sosvodnicah pa lavretanski simboli. V kapeli sv. Jošta je prizor Mojzes izbija vodo iz skale, v kapeli sv. Roka pa Sv. Rok ozdravlja kužne bolnike. OPREMA: Neorenesančni veliki oltar Device Marije slavoločnega tipa je iz 19. stoletja. V niši je kip Marije Kraljice, ki ga spremljate kipa sv. Ane in sv. Joahima. V atriki stoji kip sv. Jurija. Na obhodnih lokih stojita baročna kipa sv. Marjete Kortonske (?) in sv. Rozalije. – Oltar sv. Jošta v levi kapeli je v tradiciji poznobaročnih stebrnih oltarjev 1854 izdelal Janez Vavher. V niši stoji kip sv. Jošta, ki ga spremljata kipa frančiškanskega svetnika in sv. Antona Puščavnika. Na obhodnih lokih stojita kipa sv. Ane in sv. Joahima, v atiki pa kip sv. Janeza Nepomuka. Kipi so verjetno še poznobaročni, iz 2. polovice 18. stol. Oltar sv. Roka s desni kapeli je bil izdelan konec 18. stol. V niši stoji kip sv. Roka, ki ga spremljata kipa sv. Boštjana in sv. Valentina. Na obhodnih lokih sta kipa sv. Škofov. Na ogredju stojita kipa romarjev, morda sv. Aleša in sv. Jakoba Starejšega. V niši atike je sv. škof. – Preprosta prižnica je iz 19. stol. Na slavoločni steni visita zaobljubljeni sliki iz 1748 in 1779. Viri in literatura: P. Plaznik 1986, str. 96; J. Curk 1967 b, str. 5-7; P. Fister 1975, str. 155; L. Menaše 1994, str. 280; I. Orožen 1877, str. 207-210; A. Stegenšek 1905, str. 92-93; A. Žigon 1982, str 116, sl. 50, 51.
Podružnična cerkev Marije, Matere Božje na Lepi Njivi
LEGA IN TLORIS:
Pravilno orientirana obzidana cerkev stoji v jedru razloženega naselja, na pobočju Zajčka. Na zahodu in jugu vodita do nje zidana portala. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki sta mu na severni in južni strani prizidani zakristiji, ladja in zvonik, ki je prislonjen ob severozahodni vogal ladje.
ZGODOVINA:
Cerkev je bila zgrajena 1493 in posvečena okoli l.1500. Severno zakristijo so zgradili okoli 1670, zvonik pa okoli l. 1720. Ladjo so obokali 1770. V tem obdobju je bila izpeljana tudi členitev zunanjih in notranjih sten. Zvonik so v baročni tradiciji povišali 1834. Južno zakristijo so zgradili 1842.
ZUNANJŠČINA:
Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. Stavbo obteka kamnit pristrešen talni zidec. Zunanjščina je členjena s pilastri, ki nosijo venčni zidec in kjonkavno zaobljen napušč. Na kamnitem pravokotnem portalu na zahodni fasadi je vrezana letnica 1493, ki pa ni avtentična. Stranski vhod v ladjo je datiran z letnico 1903. Na južni steni ladje je naslikana letnica 1770. Južna zakristija ima zaobljene vogale in je članjena z lizenami. Vogali zvonika so okrepljeni s šivanimi robovi. Njegovo zadnje nadstropje je razčlenjeno s pilastri; pokrit je s čebulasto-laternasto streho.
NOTRANJŠČINA:
Ladja je s pilastri, ki nosijo venčni zidec, razdeljena v tri pole in obokana s češkimi kapami s sosvodnicami. Tudi prezbiterij je obokan s češko kapo.
OPREMA:
Poznobaročni veliki oltar Matere Božje pripada stebrnemu tipu. V niši je kip Matere Božje, obdan s kipoma sv. Joahima in Ane, na obhodnih lokih pa stojita kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka. V atiki je slika sv. Jerneja (olje na platno). Stranska stebrna oltarja je 1855 izdelal Andrej Cesar. V niši levega oltarja je kip sv. Elizabete med kipoma sv. Terezije Avilske in sv. Marjete (?), v atiki pa je slika sv. Apolonije (olje na platno). V niši desnega oltarja je kip sv. Janeza Evangelista med kipoma sv. Martina in sv. Blaža. V atiki pa je slika sv. Janeza Krstnika. Viri in literatura: J. Curk 1967 b, str. 39, 40; I. Orožen 1877, str. 210-212; A. Stegenšek 1905, str. 95-97.
Podružnična cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) v Ljubiji
LEGA IN TLORIS:
Proti jugu obrnjena cerkev stoji med cesto Mozirje-Letuš in Savinjo.V tlorisu si sledita prezbiterij, ki mu je na vzhodu prizidan zvonik, na zahodu pa zakristija, in ladja.
ZGODOVINA:
Cerkev se 1241 omenja kot cerkev sv. Ruperta, v 16. stol. Pa kot cerkev sv. Ožbolta. Ta srednjeveška stavba je imela obokan prezbiterij in z ravnim stropom pokrito ladjo. 1668 so ji prizidali zvonik. Ko je njene temelje 1852 spodjedla Savinja, so jo podrli. Načrte za novo cerkev v neogotskem slogu je zrisal Boštjan Oiks, zidarski mojster. Stavbo je med 1858 in 1861 zgradil Luka Mikek. 27.junija 1861 je cerkev posvetil blaženi Anton Martin Slomšek. 1873 so povišali zvonik.
ZUNANJŠČINA:
Pravokotna ladja in prezbiterij sta enake širine. Pokrita sta z enotno dvokapno streho, ločena pa le z lizeno, zato daje cerkev vtis enotnega stavbnega telesa. Obstenje členijo lizene in podstrešni polkrožnoločni friz. Vsa okna so šilastoločna. Na trikotno zaključeni fasadi s posnetimo robovi je šilastoločni portal, ki ga obdajata kapelici s kipoma sv. Nikolaja in sv. Terezije Deteta Jezusaiz druge polovice 20. stoletja, pod oknom med njima pa je kamnita plošča s kronogramom, ki da letnico 1858. Na zadnji steni prezbiterija je slika sv. Nikolaja, ki je signiran in datiran: Napotnik 1992. Zvonik je pokrit s korenasto streho.
NOTRANJŠČINA:
Ladjo in prezbiterij delijo notranji stenski stropi, ki nosijo venčni zidec, v pet križnorebrasto obokanih pol. Ladja in prezbiterij sta ločena s pilastrskim šilastim slavolokom. Oltarna stena je odprta z velikim dvodelnim oknom. POSLIKAVA: Vso notranjščino je 1900 s prizori v medaljonih in okvirjih ter dekorativno s stiliziranimi rastlinskimi motivi poslikal Ivan Fantoni. Vrh oltarne stene je Sv. Trojica, po katero sta upodobljena sv. Peter in Pavel. V prezbiteriju so naslikani še sv. Frančišek Asiški, sv. Anton Padovanski, sv. Ciril in Metod in sv. Družina.Vrh slavoločne stene je naslikano Srca Jezusovo. V ladji so nad okni Oznanjenje, Rojstvo, Jezus krvavi pot poti, Vnebohod, sv. Uršula, sv. Anton Padovanski. Pod korom sta prizora iz legende sv. Nikolaja.
OPREMA:
Nastavek velikega oltarja sv. Nikolaja v neogotskem slogu sestavljajo štirje fialasti baldahini, med katerimi stojijo na piedestalih kipi sv. Urbana, sv. Nikolaja in sv. Gregorja Velikega. Osrednji kip sv. Nikolaja je delo Johanna Gassnerja, stranska kipa pa je izdelal Ivan Zajec.Oltar je leta 1861 izdelal Andrej Cesar. Ob straneh stojita na konzolah kipa Srca Marijinega in Srca Jezusovega iz začetka 20. stoletja. Tudi stranska oltarja , ki stojita ob slavoloku v ladji, sta baldahinskega tipa. Na levem oltarju sv. Ane stojijo pod fialastimi baldahini kipi sv. Helene, sv. Ane in sv. Neže, na desnem oltarju sv. Ožbolta pa kipi sv. Janeza Krstnika, sv. Ožbolta in sv. Martina. Oltarna nastavka je 1866 izdelal Andrej Cesar.Glavna kipa sv. Ane in sv. Ožbolta je izdelala Ana Gschiel v Gradcu. Prižnica, prislonjena ob slavolok, je prav tako Cesarjevo delo iz leta 1861. Križev pot(olje na platno) je delo Janeza Andreja Straussa iz okoli leta 1770.
Kapela sv. Valentina v Mozirskem gaju
LEGA IN TLORIS:
Proti jugo-zahodu obrnjena kapela stoji na desnem bregu Savinje v parku Mozirski gaj. V tlorisu si sledita ladja s prezbiterijem in zvonik.
ZGODOVINA:
Kapelo so začeli graditi 1992. Dokončana je bila 1993, ko je bila blagoslovljena. Njena arhitektura se navezuje na historizem.
ZUNANJŠČINA:
Kapela je zgrajena na tlorisu potegnjenega osmerokotnika.
Pred fasado stoji zvonik, katerega pritličje je odprto v funkciji vhodne lope. Zvonik ima vogale okrašene z šivanimi robovi, oblikovanimi v grobem ometu. Pokrit je s piramidasto streho.
NOTRANJŠČINA:
Notranjščina kapele je enoten prostor. Para pilastrov ob vzdolžnih stenah nosita betonska tramova in lesen kasetiran strop.
OPREMA:
Na oltarni steni visi slika sv. Valentina (olje na platnu) iz. ok. 1993.
Kapela Vstalega Kristusa na pokopališču Oljnek Mozirje
Kapela je bila postavljena leta 1988, v sredini pokopališča, na mesti nekdanje kapele sv. Štefana, ki se je podirala in je ni bilo mogoče obnoviti. Kapela je orientirana vzhod – zahod. V apsidi je delo Leona Koporca Vstali Kristus, ob njem pa je slika sv. Štefana iz stare kapele in kip Matere Božje.
V kapeli je kamnit oltar, ambon in lesen tabernakelj na kamnitem podstavku, lesene klopi in harmonij.