Bogoslovec Filip Bezovnik se je v sklopu projekta POTA udeležil misijonarske odprave na Madagaskar. Svojo izkušnjo bo z nami delil v petek, 30. 11. 2024 ob 20.00 v župnijski dvorani. Spodaj je zbranih nekaj vtisov njihove misijonske izkušnje.

To poletje se je nekaj študentov Teološke fakultete udeležilo projekta POTA, ki omogoča misijonsko izkušnjo mladim po svetu. Mladi do 30 leta starosti imajo možnost preživeti del poletja na različnih konceh sveta, v različnih skupnostih ali pri slovenskimi misijonarjih. Tam lahko opravljajo različna dela. Od organiziranja oratorijev, oznanjanja po domovih, pomoči v bolnici ter tudi na raznovrstnih tehničnih področjih, kot so pomoč pri vzdrževanju misijona,
popravljanje Cerkva, mizarstvo, gradbeništvo …

Študentka Lea Volčanšek in študent Filip Bezovnik sta se udeležila tehnično medicinske odprave na Madagaskar k misijonarju Janezu Krmelju, študentka Trina Posedel, pa se je odpravila v Kazahstan k misijonarju Mihu Majetiču.

Lea:
Da sem se odločila za misijone, je ena najboljših odločitev do sedaj. To kar mi je dal Madagaskar je zelo težko opisati, če sam ne izkusiš. Omogočil mi je, da sem predvsem spoznala sebe, se odpovedala svojim potrebam, da bi lahko služila ljudem v stiski, da sem postala veliko boljša oseba ter mi pomagal poglobiti vero v Boga. Neizmerno hvaležna sem za vse misijonarje, ki sem jih lahko spoznala in našo ekipo, ki so mi bili res močan zgled vere. Misijonar Janez Krmelj je močan zgled dobrega pastirja, ki te v vsakdanjem zgledu življenja pelje do Boga. Ne mine dan, da se ne bi spomnila na kakšno osebo, otroka ali dogodek, ki se mi je pripetil v času misijona, enostavno to postane tvoj vsakdan, ki ti da moči za delo doma. Njihova skromnost, veselje in hvaležnost mi še vedno odmevajo v srcu. Hvaležna sem Bogu, da sem lahko odšla delat v bolnišnico tam čez ekvator.

Filip:
Misijonska izkušnja na drugem koncu sveta, na tako imenovanem rdečem otoku, je bila ena izmed bogatejših izkušenj, ki sem jih doživel. Biti v drugačni kulturi, zaznamovani z revščino in pomanjkanjem, te spremeni. Še bolj kot revščina, pa se me je pa dotaknila srčnost in prijaznost domačinov ter še posebej misijonarjev. Preživeti nekaj tednov z Janezom mi je spremenilo pogled na misijonarje. Misijonarji resnično dajo vse za oznanjanje Jezusa. Tam ni prostora za polovičarstvo. Življenjske okoliščine, ki nenehno pretresajo njihovo vero, so pritegnile iz njih resnično velika dejanja, ki so večinoma skrita očem sveta. Tako Janez sredi nedostopnega podeželja poleg oznanjanja Evangelija, skrbi tudi za bolnišnico, porodnišnico, šolo … S tem se kaže, da se ljubezni do Boga nujno pridružuje tudi ljubezen ter skrb za sočloveka. Tako sem zelo hvaležen, da smo smeli s skupino biti del misijonskega dela ter s svojimi talenti pomagati pri prenovi župnišča, popravilu bagerja ter biti v pomoč pri sprotnih delih na misijonu.

Trina:
»Pridite in naredite vse narode za moje učence« je stavek, ki me je v zadnjem letu ves čas spremljal in me postavljal pred nove preizkušnje. Naučila sem se, da ljudem kamor se odpravljaš ni pomembno kaj jih boš naučil, kako jim boš predstavil svoje poglede in kaj vse jim boš prinesel. Želijo si le tvoje prisotnosti, človeka pri katerem lahko najdejo oporo, nekoga, ki jih razume. Zavedati se moramo, da na misijonu ne bomo naredil ničesar, če ni Bog tisti, ki nas vodi. Pomembno spoznanje zame je bilo tudi to kakšno milost imamo, ker živimo v državi, ki je še prežeta s krščanstvom. Mladi v Kazahstanu se namreč soočajo s težko odločitvijo, če se želijo spreobrniti v katoliško vero, saj jih družina v velikih primerih zavrže. Hvaležna sem za to enkratno izkušnjo, za brata Miha, ki nas je z odprtimi rokami
sprejel in za vsa prijateljstva ki sem jih tam spletla.