SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

TOREK, 18. FEBRUAR 2020

MARKO 8,14-21

Tisti čas so učenci bili pozabili vzeti kruha in so imeli samo en hleb s seboj v čolnu. Jezus jim je naročal: »Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj prepirali, da nimajo kruha. Jezus je to vedel in jim je rekel: »Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? Ušesa imate, pa ne slišite? Ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.« »In ko sem sedem hlebov med štiri tisoč, koliko polnih košar ste nabrali koščkov?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako da še ne umevate?«

Prijatelj, kako dobro je to, da so učenci pozabili vzeti kruha. Sicer bi si lahko še mislili, da vse zmorejo sami in Jezusa sploh ne potrebujejo. Kajti navkljub vsem dokazom, da brez Boga ne gre, tega preprosto ne sprejmemo kot resnico. Naša resnica je, da moramo in bomo za vse poskrbeli sami. Mi ne potrebujemo nikogar.

Kriza, ki jo predstavlja pomanjkanje kruha, je nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi. Človek se sicer nagonsko izogiba trpljenju, krizi, težavi, a Bog prav to, kar je težavnega v človekovem življenju uporabi, da človeka zbudi iz utvare samozadostnosti. Kajti v istem trenutku, ko si rečemo, kako lepo nam je, kako smo si vse lepo uredili, se začne nezadržen propad in življenje začne drseti navzdol. Ta svet namreč ni popoln in nič ne moremo storiti, da bi naše življenje bilo popolno.

Takrat, v krizi, ko se zlomimo, nastane v naši samozadostnosti špranja, skozi katero lahko vstopi Bog. To je tisto, kar Odreši, po čemer hrepenimo, čeprav tega nismo vedeli. Zato je nujno, da naše gluho in zaslepljeno srce ozdravi. Spreglejmo torej to edino pravo resnico, da ne vodimo svojega življenja mi, ampak Bog. Ker če ga ne bo Bog, bo življenje vodilo nas in to tja, kamor si ne želimo. Na dno.