SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

TOREK, 17. MAREC 2020

MATEJ 18,21-35

Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.
Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.
Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca.‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.«

Prijatelji, nekaj najtežjega je odpustiti. Strokovnjaki pravijo, da zato, ker je zamera pravzaprav ranjenost, ki nam jo je nekdo povzročil, hote ali nehote, in dokler je možnost, da nas še enkrat prizadene, se proces odpuščanja tej osebi sploh ne more začeti.

Kako torej, da Jezus zahteva, ne prosi, ZAHTEVA, da odpustimo? Če je to tako težko? Če nas strah hromi in ne zmoremo? Zato, ker ve, da se da. Strah se da premagati, če imamo Boga na svoji strani. Kdo nas more raniti, če je Bog z nami? Psalm 91 pravi: 

“Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi Gospodu: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne.“

Človeško se ne da odpustit, ne na hitro, ne kar tako, ker tako zelo težko premagujemo strah. Ne zmoremo, ker je strah večji od nas, a Bog je večji od strahu. Če zares zaupamo v Boga, nas ničesar ni strah, še najmanj sočloveka in namišljenega ali resničnega zla, ki nam ga lahko zada. Zato lahko zares sveti ljudje tudi vse odpustijo, ker so v Bogu in jih zato ni strah. Razumejo, da je zamera samo konstrukt naših čustev in misli, ki nam lažejo, da nas bližnji more in hoče prizadeti. Zamera je obrambni mehanizem, ki bi se ga z odpuščanjem morali odreči. Da, temu se zmoremo odreči samo, če imamo drugo obrambo. Zato verujmo, da je Bog z nami. Ker On je moja skala in moja rešitev, moj ščit in moja obramba. Koga bi se bal, če je On z menoj? Nikogar!