SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
SOBOTA, 15. FEBRUAR 2020
MARKO 8,1-10
Tiste dni, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je Jezus spet poklical učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih odpustim lačne domov, bodo na potu omagali, kajti nekateri izmed njih so prišli od daleč.« Učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo nasititi s kruhom tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Ti so rekli: »Sedem. Velel je množici sesti po tleh; in vzel je sedmere hlebe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico.
Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel položiti prednje tudi te. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov – sedem košar. Bilo jih je pa kakih štiri tisoč; in jih je odpustil. Nato je s svojimi učenci takoj stopil v čoln in prišel v dalmanutske kraje (na zahodni strani Genezareškega jezera).
Prijatelji, čudež pomnožitve hrane poznamo. Morda še predobro, da se mu več niti ne čudimo. Stvari vzamemo za samo po sebi umevne in jih spregledamo, podobno kot vodo na pipi, kruh v trgovini, ženo (ali moža ali farovško kuharico) za štedilnikom. Šele če tega ni, opazimo. Žal šele takrat. Ne samo, da opazimo, nastane panika. Tako je nastala panika v taboru učencev. Kako bomo nasitili toliko ljudi? 4000. Jezus, ti zahtevaš preveč od nas!
Bodimo pozorni na vprašanje učencev: »Kako jih bo mogel kdo nasititi s kruhom tukaj v puščavi?« Če smo pozorni, ni toliko poudarek na “nasititi s kruhom“ kot na “tukaj v puščavi“. Saj, nasititi se da, samo v puščavi pa je to problem. In čeprav je danes dovolj telesnega kruha, pravzaprav ga je veliko preveč (sodeč po tem, koliko ga pristane v smetnjakih), vendar živimo v duhovni pušči. Okoli nas je razdejanje in ožgana zemlja. Bog je samo refren na ustih, ki trdijo, da je blažev žegen samo “blažev žegen“ in da “Bog te nima rad“ in da ti bo Bog nekaj dobrega naredil samo, če si boš prej sam pomagal. Človeku danes pride Bog na ustnice samo pri Boglonaj, Bogžegnaj in Bogpomagaj, v srce pa nikoli.
Kako človeka duhovno nasititi? Zdi se nam, da lahko upravičeno obupujemo ob takem duhovnem razdejanju. A vendar, rešitev je na dosegu roke. Imamo JEZUSA! “Koliko hlebov imate?“ nas danes, Njegove učence, sprašuje On. Ali premoremo vsaj malo vere, malo zaupanja, malo Božjega v srcu? Če bomo to dali Jezusu, bo On to spremenil v hrano za 4000 ljudi. Mimogrede, ste vedeli, da v naši župniji prebiva ok. 4000 ljudi?
Naš vsakdanji kruh.