SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

SOBOTA, 14. MAREC 2020

MIHEJ 7,14-15.18-20

Gospod, pási svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti! Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta!
Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe! Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti!

Prijatelji, prerok Mihej v 7 poglavju našteva kako so ljudje pokvarjeni, nato pa, kot beremo v današnjem odlomku Božje besede, izpove molitev ljudstva Bogu. In kako lepa je ta molitev:

“Gospod naj pase svojo čredo, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj ne vztraja v svoji jezi, pozabi našo krivdo in izkaže svojo zvestobo, izpolni obljube očakom.“

V resnici nam Boga v to ni treba prepričevat. Bog komaj čaka, da spoznamo, kakšen Bog je in predvsem, da prepoznamo, kje in kdo smo mi: izgubljeni brez Njega, osameli, sredi gozda (polnega nevarnosti), čeprav je okoli nas rodovitna dežela Božje milosti. Pomembno je, da to prepoznamo in si priznamo.

Kaj je pozitivnega ob epidemiji koronavirusa? To, da imamo možnost spoznati, kdo in kje smo. Bomo ohranili vero, zaupanje, mir in posledično prijaznost, dobrodušnost in ljubezen do bližnjega, ali pa bomo pokazali drug obraz in nas bo samoohranitveni nagon premagal, da bomo pozabili, da smo Božji otroci in da nam On daje milost, ki nas povzdigne nad naravo, ko ljubezen premaguje strah, zaupanje obup in mir paniko?

Epidemija je lahko težko orožje hudega duha, lahko pa je prav obratno, velika priložnost, da prepoznamo, kako je z našo vero in odločitev, da bomo v tej situaciji hodili za Gospodom, ki je naš Pastir in Rešitelj.