Dnevna misel ob božji besedi

PETEK, 31. JANUAR 2020

MARKO 4,26-34

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.

Prijatelji, Božja beseda nam danes pokaže na božjo milost, ki preseže vsako človeško sposobnost in zmožnost in brez katere ni življenja.

Ko kmet seje seme, se mu zdi, da je on tisti, brez katerega ne gre. Njivo je pripravil, vanjo vložil veliko časa, denarja in znanja, zato se mu zdi, da je on tisti, ki proizvede pridelek. Takšna človeška prevzetnost pa zapre vrata Bogu. Kmet ne bi mogel pridelati nič, če ne bi Bog položil v seme zmožnosti, da vzkali in se razvije do polnega klasa in če ne bi dal zemlji zmožnosti, da to življenje nosi in prehranjuje.

Kako naj torej moder človek ravna? Naj spi ponoči in bedi podnevi. Naj se umeri, poravna po Božjem kraljestvu, ki je že med nami. Tako kot se arhitekt prilagodi naravnim danostim prostora, da lahko zariše načrt stavbe v skladu s prostorom, kje bo stala, tako se naj človek prilagodi danostim božjega kraljestva.

Moder človek živi v skladu z božjim načrtom, kot kmet, ki naredi, kar je v skladu z božjim namenom zanj in ne, kar ni. Poseje, požanje. Ostalo, kar sam ne more narediti, prepusti Bogu. Le Bog lahko namreč naredi, da seme vzklije, zraste in obrodi, in to v obilju, polno žito v klasu.

Božje kraljestvo se bo razrastlo iz nekaj zelo majhnega v nekaj velikega tudi v meni, če bom le šel kdaj raje “spat“, kot pa poskušal vse sam iz svoje moči. Bog bo dal, če mu bom ponižno dovolil.