SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

ČETRTEK, 13. FEBRUAR 2020

MARKO 7,24-30

Tisti čas je Jezus vstal in odšel v pokrajino Tira in Sidona. Stopil je v neko hišo in želel, da bi nihče ne zvedel, pa ni mogel ostati prikrit; kajti hitro je slišala o njem žena, katere hčerka je imela hudega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena pa je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, da bi izgnal hudega duha iz njene hčere. On pa ji je rekel: »Daj, da se nasitijo najprej otroci; ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psom.« Ona pa je odgovorila: »Gospod, tudi psički pod mizo jedo od drobtinic otrok.« Tedaj ji je rekel: »Zaradi te besede pojdi; hudi duh je šel iz tvoje hčere.« Vrnila se je domov in našla deklico ležečo na postelji, hudi duh je odšel iz nje.

Prijatelj, kaj bi ti naredil, če bi te nekdo imel za psa? Ali ni to ena izmed najhujših kletvic, ki jo lahko drugemu izrečemo? Ko te nekdo žali, ko te daje v nič, ko te ne spoštuje, mu v najboljšem primeru obrneš hrbet, če le zmoreš toliko moči, da ne vrneš milo za drago.

Lahko da je ta Grkinja res premogla toliko čustvene moči, da je ostala mirna ob žalitvi, lahko da je bila bolečina ob trpljenju hčere tako velika, da je nalašč spregledala Jezusove besede, a ker vemo, da je Jezus Bog, sama Ljubezen, je najbolj verjetna tretja možnost: žena je začutila, da Jezusove besede niso žalitev in da jo ima Jezus neizmerno rad. Ženske imajo ta dar, začutiti mimo besed.

Odzvala se je točno tako, kot je nujno v Božji prisotnosti: z vso ponižnostjo in z neizmerno vero. Ni bila užaljena, ni bila osupla, ni zanikala Božje besede, morda še tako trde in nerazumljive v tistem trenutku, celo navidezne zavrnitve ni sprejela. Z močnim prepričanjem, da jo Bog neizmerno ljubi, je vztrajala v prošnji. Vztrajati pri Božjih nogah je edina prava drža v trenutkih, ko ne razumeš, ko ne veš, ko nisi prepričan, ko ne poznaš odgovorov. V tem je pravzaprav pomen zaupanja. Vera ni v tem, da si z Bogom, ko vse veš, ampak da Mu zaupaš takrat, ko nič ne veš.