SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

9. AVGUST 2020

19. NEDELJA MED LETOM

1 KNJIGA KRALJEV 19,9.11-13

Tiste dni je prišel Elija do Božje gore Hóreba in je tam prenočil v votlini. In glej, prišla mu je Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potrésu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepéta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino.

Prijatelji, prav vsak človek se v nekem trenutku življenja vpraša, ali Bog res je. Sliši za Boga. Čuti, da Bog je. A kako Boga zaznati, slišati? Kako biti gotov, da je ta občutek resničen? Kako preveriti, da Bog, o katerem mu govorijo, res je? Človek je radovedno bitje, a potrebuje neke vrste dokaz. Na tej točki se zgodi prelom: verovati ali ne.

Človek, ki ne doživi vsaj enega trenutka milosti, ko se mu Bog na nek način razodene, ne zmore zares verovati. Ateisti so rojeni iz tega navideznega božjega molka. A Bog ne molči. Resnica je, da se Bog želi vsakemu človeku razodeti in iz Njegove strani ne primanjkuje pobude.

Problem je, da človek ne zna prisluhniti. Elija je znal. Kako je zaslišal Boga? V puščavi. Knjiga Kraljev poroča, da Elija ni odšel v puščavo prostovoljno. Zbežal je pred kraljico Jezabelo, ki ga je hotela umoriti in ko je na begu v obupu hotel umreti, je Bog poslal angela, da ga je okrepčal in ga poslal na pot do gore Horeb, ki jo poznamo tudi pod imenom Sinaj. V času, ko ni bilo cest in avtomobilov, je to pomenilo dneve in tedne prebijanja skozi puščavo, v vročini, mrazu, pomanjkanju, nevarnosti. Bog nas torej ne samo tiho nagovarja, ampak večkrat v življenju tudi “potisne“, da bi mu končno prisluhnili in poučno je, da se ti Božji poskusi zgodijo največkrat v obdobjih človekovega trpljenja, stiske, žalosti in obupa.

Zato je najbolje, da se podamo na pot iskanja Boga prav takrat, ko nam je najhuje, ker Bog čaka za ovinkom, da naredimo prve korake. Takrat bo pristopil, nas vodil, se nam razodel in v življenju bo posijalo resnično Sonce, po katerem hrepenimo.