SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

ČETRTEK 3. VELIKONOČNEGA TEDNA

30. APRIL 2020

APOSTOLSKA DELA 8,26-40

Tiste dni je Gospodov angel rekel Filipu: »Vstani in pojdi proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; ta je samotna.« Vstal je in šel. In glej, neki Etiopljan, dvornik, mogočen služabnik etiopske kraljice kandake, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel v Jeruzalem molit, se je vračal in na vozu sede bral preroka Izaija. Duh pa je rekel Filipu: »Stopi tja in pridruži se temu vozu.«
Filip je tedaj prihitel, slišal, da bere Izaija, in rekel: »Ali razumeš, kar bereš?« Ta je odgovoril: »Kako bi neki mogel, če me nihče ne pouči?« Povabil je torej Filipa, naj stopi na voz in prisede. Mesto v pismu, ki ga je bral, pa je bilo tole: »Kakor ovca je bil peljan v klanje; in kakor je jagnje pred tistim, ki ga striže, brez glasu, tako ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila odpravljena sodba proti njemu; kdo bi opisal njegov rod? Zakaj vzeto je z zemlje njegovo življenje.«
Dvornik seje obrnil k Filipu in rekel: »Prosim te, o kom prerok to govori, o sebi ali o kom drugem?« Filip je spregovoril, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil blagovest o Jezusu.
Ko sta tako nadaljevala pot, sta prišla do neke vode in dvornik je rekel: »Glej, voda; kaj brani, da bi jaz ne bil krščen?« Filip je rekel: »Če veruješ z vsem srcem, se sme zgoditi.« In odgovoril je: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«
Ukazal je voz ustaviti in stopila sta v vodo oba, Filip in dvornik, in ga je krstil. Ko sta pa stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa in dvornik ga ni več videl; in šel je veselo svojo pot. Filip se je pa znašel v Azotu in je dalje gredoč oznanjal blagovest vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.

Prijatelji, “prišla sta do neke vode“. Tako beremo in morda smo ob tej lepi pripovedi na ta navidez postranski stavek nepozorni. In vendar je ta voda postala krstna voda in sredstvo, po katerem se je etiopijski dvorjan odrešil. Mimogrede, v začetku so krščevali tako, kot je bil krščen Jezus. Novokrščenca so potopili v tekočo vodo, reko, večji potok ali jezero. Tako je bil simbolni občutek, da stari človek umre, bolj pristen. Voda odplakne vse nečistoče in iz vode pride nov človek.

Bila je torej tam neka voda, v kateri je bil dvorjan krščen. A nobena voda ne bi pomagala in najbrž je ne bi ta dvorjan niti opazil, če ne bi veroval, da “je Jezus Kristus Božji Sin.“ Tega pa ne bi spoznal v skozi starozavezne spise, ki jih je bral, če ne bi po tej poti potoval apostol Filip. Filip pa ne bi bil tam, če ga Gospodov angel ne bi poslal na to pot. Če ne bi bil izbran za učenca, če ne bi bil priča Jezusovega vstajenja in če ga ne bi prešinjal Gospodov Sveti Duh.

Neka voda je bila torej pomembna, pomemben je bil tudi “neki Filip“, oba pa sta bila orodje v Božjih rokah. Tako kot se “neka voda“ ni tam znašla po naključju, se “neki Filip“ ni tam znašel po naključju. Oba je ob pravem času na pravo mesto postavil Bog. Zakaj poudarjam “neki Filip“? Ker je to prispodoba za nas, ki imamo Božjo besedo kot apostol Filip, katero oznanjamo in imamo “neko vodo“, orodja, s katerimi jo oznanjamo. Oznanilo Gospoda tako lažje prenesemo do ljudi, da bi mnogi prišli k veri in se nahranili z zakramenti, ki so božja hrana. Vse imamo, ne le duhovniki, ampak celotna Cerkev, skupnost verujočih. Ko stopimo skupaj, laiki in duhovniki, imamo skupaj v množici darov vse, kaj je potrebno za odrešenje vsakega človeka. Samo uporabiti moramo to in Gospodov Duh bo z nami.

Apostol Filip in etiopijski dvorjan.