SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

TOREK, 4. POSTNEGA TEDNA

24. MAREC 2020

JANEZ 5,1-3.5-16

Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.
Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.
Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.

Prijatelji, kaj še povedati o odlomku, ki smo ga izbrali za temeljno besedilo našega misijona, poleg tega, da je še prav posebej sporočilen v tem trenutku? Da Bog res ozdravlja in to na svojo lastno pobudo. Nič mu ni nemogoče. Posebej pa vidi najbolj uboge.

Moramo se paziti, da ne bi najbolj ubogih pozabili. Te dni se po medijih glasno govori, kako je virus smrtonosen za starejše in kronične bolnike, to je tiste, ki že tako ali tako trpijo, se počutijo zapuščene in odrinjene. Morda je to lahko tolažba za mlade, zdrave in polne moči, a starejše in bolne samo še bolj potre. Družba jim tako po medijih nepazljivo sporoča, da so mladi in zdravi pomembni, oni pa so pogrešljivi, nepomembni in bodo zapuščeni. Četudi je to morda del strategije, da se ljudi prepriča, da ostanejo doma, je v ozadju miselnost tega sveta, da so močni in zdravi in mladi edini pomembni.

Zato je toliko lepše videti tiste na prvi bojni črti, zdravstvene delavce, prostovoljce in druge, ki kot Jezus brez razlike pomagajo vsem. Tam so prave zgodbe, ki bi jih mediji morali dokumentirat. Mi, kristjani, pa bi ubogim in odrinjenim morali povedati in pokazati, kako so nam pomembni in kako jih ne bomo pustili na cedilu, tako kot jih nikoli ni Jezus.