SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

22. MAJ 2020

PETEK 6. VELIKONOČNEGA TEDNA

JANEZ 16,20-23

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, vaša žalost pa se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; a spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Tisti dan me ne boste nič spraševali.

Prijatelji, prihodnost lahko vidimo na dva načina. Prvi je, ko mislimo, da ne vemo, kaj nam prihodnost prinaša. Takrat se nam zdi naša prihodnost negotova in živimo v nenehnem strahu, kaj bo. Tako nenehno begamo sem in tja in v neučakanosti počnemo vse mogoče neumnosti tako v medčloveških odnosih kot v osebnih odločitvah, da bi to negotovo prihodnost naredili gotovo in zato tudi znosno.

Drugi način je, ko vemo, kakšna bo prihodnost in bi ga lahko opisali s pričakovanjem nosečnice. Nosečnica ve, kaj jo čaka. Približno 9 mesecev nosečnosti, nekaj bolečine, nato pa rojstvo njenega otroka, po čemer hrepeni njeno srce. Ta prihodnost ni negotova. Ni še tukaj, a se bo zgodila, ko se bo in ni nobenega beganja, pričakovanje pa je prijetno, ker prihodnost poznamo.

Tako lahko v prispodobi opišemo pričakovanje nevernika in vernika. Kdor v Boga ne veruje, bega sem in tja, ostaja na površini in si v svoji negotovosti glede svoje prihodnosti, ki jo skriva tudi sam pred seboj, omisli vse mogoče, da bi si to prihodnost naredil znosno: nabira si denar, vpliv, moč, usluge, hrepeni po zdravju in naredi vse za dolgo življenje, prilagaja se svetu in ljudem po trenutni modi in javnemu mnenju. Vse to, da bi bila videti njegova prihodnost lepša in da bi bil zato sedanji trenutek zanj znosen. A negotovosti in strahu ne more odpraviti in noben trud mu ne pomaga.

Kdor v Boga veruje, pa ima mirno notranje življenje, ker ve, kaj ga čaka: večnost pri Bogu. Glede na to uravnava svoje življenje, kot nosečnica, ki kljub trenutnemu nelagodju pričakuje potrpežljivo, ker zagotovo ve, da pride njen trenutek sreče. Vernik ve, kaj ga čaka. Ne ve ne ure ne dneva, ve pa, da pride dan, ko nas bo Jezus “spet videl in naše srce se bo takrat veselilo.“ Zato nam vera v Boga ne podarja samo nečesa v prihodnosti, ampak nam tudi v sedanjem trenutku podari mir in spokojnost, ker verujemo, da bomo v prihodnosti pri Njem v večnosti.