SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

15. MAJ 2020

PETEK 5. VELIKONOČNEGA TEDNA

JANEZ 15,12-17

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.
Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Prijatelji, nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih, v osrednjem romarskem središču antične Grčije, je bilo napisano: “Človek, spoznaj samega sebe.“ Ta moto velja tudi zame in zate. V resnici ne moreš nikogar drugega zares spoznati, doživeti, kako čuti in se počuti, razmišlja in živi, razen samega sebe. Samo sebe vidimo “od znotraj“ in nikogar in nič drugega ne moremo nikoli tako spoznari in videti kot sebe. Zato je žalostno, da velikokrat živimo v taki nevednosti, kdo in kakšni smo in se ne potrudimo odkriti o sebi kaj več. Tolikšne globine lahko v sebi spoznamo, pa se zadovoljimo zgolj s površino.

Krščanstvo pa dodaja še: “Človek, spoznaj Boga!“, kajti v resnici lahko zares spoznamo dve osebi: poleg sebe še Boga. On namreč se nam kaže v sami globini naše duše. A pot do Boga je preko sebe. Raziskovanje samega sebe, prodiranje v globino svojega življenja je hkrati raziskovanje Boga in prodiranje v globino Božjega bivanja.

Za razliko od raznih meditativnih praks in vzhodnih religij pa v krščanstvu ne gre zgolj za umsko ali neko mistično spoznavanje sebe in Boga. Da, molimo, meditiramo, premišljujemo Sveto pismo, gremo v tišino in se umaknemo v samoto, a zlata pot je pot ljubezni. Ko človek poskuša delati dobro, najbolj spozna samega sebe, predvsem v padcih, ko nam ne uspe ljubiti, kot si želimo, ko nam ne uspe, da bi bili dobri ljudje, kot smo si želeli. Takrat, v trenutkih razočaranja nad samimi seboj sebe še najbolj spoznamo. V ponižanju, razočaranju nad samim seboj se odpira pot v spoznanje samega sebe.

A takrat spoznamo tudi Boga. V ponižanju ob našem padcu, ko se zdi, da smo morali predali svoj ponos, moč, svojo veljavo in pomembnost, ko dajemo življenje, kot smo ga bili vajeni in umiramo samim sebi, takšnim, kot smo bili, samopomembni in samoljubni, nas Bog dvigne, nam da nov pogled nase, globje spoznanje, kdo v resnici smo. 

In kdo smo v resnici, zares, v svojem najglobjem bistvu? Mi smo Božji prijatelji. Njegovi otroci. Ustvarjeni za nebesa. Njegova podoba. Sveti, če to želimo. Zato, prijatelji, vztrajajmo v ljubezni drug do drugega. Tako v uspehih kot neuspehih prav ljubiti je zlata pot do sebe in Boga.

Jezus, Princ miru.