SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
1. JUNIJ 2020
MARIJA MATI CERKVE (binkoštni ponedeljek)
Luka 2,16-21
Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.
Prijatelji, v srednjem veku so v krščanski Evropi poleg nedelj praznovali še okoli 30 krščanskih praznikov, ki so bili dela prosti dnevi, pa naj so bili Gospodovi prazniki ali prazniki svetnikov. Seveda dopusta in državnih praznikov ni bilo, zato so ti prazniki poleg nedelj služili kot dnevi počitka, čaščenja in družinskega druženja.
A kljub temu je bilo večina dni za povprečnega človeka, tako kot danes, “navadnih“, torej delavnih, brez veliko dogodkov in večinoma v samoti. V preteklosti, danes pa še bolj, je bil človek večinoma pri delu sam s seboj, pa naj bo za pisalno mizo, tekočim trakom ali na polju.
A današnji praznik nam govori, da človek v resnici ni sam. Morda ni z družino ali s prijatelji, a Bog je vedno ob človeku. Praznik Marije, ki je naša Mati, nas opominja, da smo del božje družine in nikoli sami. To je še bolj potrebno verovati zato, ker nam pravzaprav nihče drug in nič drugega zares ne zapolni hrepenenja po bližini kot samo Bog. Zato je ta paznik, ki je ob začetku obdobja cerkvenega leta in mu rečemo čas med letom ali kar navadni čas, tako pomenljiv. Če si z Bogom, ni noben čas navaden. Nobeno delo samotno. Noben dan prazen.
