BOLEZEN OBTEŽENEGA SRCA
Prijatelji, Jezus nas svari, naj se “varujemo, da naša srca ne bodo obtežena z požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega sveta.“ Obteženo srce je Jezusovo poimenovanje bolezni duše, duha in telesa, ki je zasvojenost, odvisnost, napačna navezanost.
Znanstveniki pravijo, da je zasvojenost možganska motnja, ko človek z ponavljanjem škodljivih dejanj, ki povzročajo prijetne dražljaje, sebe nagrajuje. Gre torej za iskanje zadovoljitve, potešenosti hrepenenja, neke “sreče“. Ponavljanje teh dejanj postane zasvojenost in brez tega več ne zmoremo živeti. Ker pa nagrade nikoli ni dovolj, pa postanejo dejanja vedno pogostejša in doza vedno večja (primer enega kozarčka vinčka, kjer človek išče potešenost, zadovoljitev, a ker tega tam nikakor ne dobi, išče rešitev v vedno večjih dozah, nakar se naenkrat zbudi v nov dan kot alkoholik).
A kaj je v ozadju tega dogajanja? Človek išče potešitev, ker mu nekaj manjka. Če bi vse imeli, ne bi iskali tolažbe in nagrade v teh dražljajih. Nekaj si želimo, tega ni in zato sami sebe tešimo in zadovoljujemo, a seveda neuspešno, kar se pozna v vedno večjih odmerkih te “potešitve“, kar povzroči odvisnost. Kaj nam torej manjka?
Na začetku človeku ni manjkalo nič. V rajskem vrtu je imel vse, kar si je njegova duša lahko želela. Imej je družbo, bližino, vse materialne dobrine, kolikor jih je potreboval in želel in imel je nenehno Božjo bližino, kar je najpomembnejše. V raju je bil človek v nenehnem popolnem občestvu z Bogom, za kar je človek bil ustvarjen. Ljubiti Boga in biti ljubljen od Boga je smisel in namen našega življenja. Ustvarjeni smo, da hrepenimo po Bogu in Njegovi ljubezni, to je naših duhovih genih.
Ko se je človek odločil, da bo zapustil Boga, se je pojavilo v njegovem življenju strašno pomanjkanje in posledično hrepenenje po nečem, kar edino zares potrebuje, a največkrat ne ve, da prav to potrebuje. Tako živimo še sedaj. Ustvarjeni smo, da bi bili z Bogom, kar bi nas dokončno potešilo in nič drugega ne bi potrebovali. A Boga nimamo v polnosti, živimo v pomanjkanju, odgovore, potešitve pa iščemo v raznih škodljivih nadomestkih Boga. Na koncu postanemo od tega odvisni, ker si želimo končne potešenosti, ki pa je samo v Bogu. V vsem drugem je samo videz potešitve. Doze so zato vedno večje, a potešeni na koncu nismo.
Rešitev je torej v tem, v čemer je tudi zaplet. Zaplet je v tem, da na napačen način uresničujemo svojo svobodno voljo in tako izgubljamo Boga, ki nas more res edini zadovolji. Zdravilo je, da s svobodno voljo ponovno sprejmemo Boga. Svobodo moramo torej pravilno uresničiti. Kako?
Danes mislimo, da je edina svoboda v tem, da smo svobodni od stvari, torej, da mi ni treba delati ničesar, če nočem. Ni mi treba delati, kar mi kdo reče. Ni mi treba ubogati nobenih pravil. Vedno imam vsemu in vsakomur pravico reči NE, če mi tisto ne paše. A v tem je problem. Adam in Eva sta Bogu rekla ne, češ, saj bova sama zmogla in se s tem ločila od Boga. Mislila sta, da Boga ne potrebujeta in se lahko sama uresničita. Svoboda torej kot samouresničevanje, vsemu drugemu, kar nisem jaz, pa lahko rečem ne.
Krščansko pojmovanje svobode ni v samouresničevanju, ko sem sam vladar in mojster svoje usode. Sveto pismo razodeva, da jaz nisem in nikoli ne bom vladar svoje “usode“, ampak je to samo Bog in samo v njem se uresničim. Prava svoboda je v tem, da Bogu vedno rečem DA. Stvarem, ki Bogu nasprotujejo, pa moram reči NE. Temelj krščanske svobode je v tem, da Bogu vedno pritrdim. Pojmovanje svobode, ko delam, kar hočem, pa je pot v suženjstvo. To obteži naše srce in ko obtežimo srce, le-to več ne more delovati in umremo.
Če si odvisen od česarkoli je to znamenje, da je nekaj narobe s tvojim osebnim odnosom z Bogom. Pri Bogu najdemo potešenost, uresničitev in zadovoljitev svojih hrepenenj. Globlji ko je ta odnos, lažje je premagati težnje, da bi rešitve iskali v določenih snoveh, odnosih, situacijah, ki so škodljive.
Recimo vedno Bogu DA, navežimo se Nanj, bodimo odvisni od Njega in potem bomo doživeli notranjo svobodo in mir, kot ga še nikoli nismo.
(Sandi Koren)