Sv. Kancijan na Rečici

Kancij, Kancijan in Kancijanila so krščanski svetniki in mučenci, ki so bili usmrčeni skupaj s svojim učiteljem Protom v času Dioklecianovega preganjanja kristjanov. Po navadi se jih navaja s skupnim imenom sveti Kancijan in tovariši ali tudi oglejski mučenci. *(?), †31. maj 304 (?), Škocjan ob Soči/San Canzian d’Isonzo, današnja Italija.

Kancij in Kancijanila sta bila dvojčka, Kancijan pa njun brat. Po izročilu so izhajali iz bogate rimske družine Ancijev – iz te družine je bil tudi rimski cesar Kar oziroma Karin (Carinus). Njihov učitelj Prot jih je poučil v krščanski veri.

Ko je Dioklecijan začel preganjati kristjane, so prodali vse svoje premoženje v Rimu in pobegnili v Oglej, kjer so imeli tudi nekaj posesti. Žal preganjanje kristjanov v Ogleju ni bilo nič manjše kot v Rimu. Lokalni oblastniki so hoteli od Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota znak lojalnosti oblastem: počastiti bi morali rimske bogove. To so Kancijan in tovariši z gnusom zavrnili. Poskušali so pobegniti iz Ogleja z vozom, vendar jim ni uspelo. Obglavili so jih na mestu, ki se imenuje Ad Aquas Gradatas (Škocjan ob Soči/San Canzian d’Isonzo blizu Ogleja) na dan pred junijskimi kalendami (31. maja) – domnevno leta 304. Njihova trupla so kristjani na skrivaj shranili v kamnit sarkofag, nad katerim so pozneje zgradili cerkev svetega Kancijana. Arheološka izkopavanja v 20. stoletju so potrdila prisotnost grobnice z ostanki pokojnikov.

Sveti Kancijan s somučeniki je postal pozneje zelo priljubljen med Slovenci. V Sloveniji in zamejstvu mu je posvečenih več cerkva. Precej krajev se po njih imenuje Škocjan – skoraj vsi ti kraji so povezani z vodo (ležijo ob vodi), ker naj bi bili po eni varianti izročila Kancijan in tovariši pred obglavljenjem mučeni z vodo (bolj verjetna razlaga: usmrčeni so bili v bližini reke Soče).

God svetega Kancijana in tovarišev je na obletnico njihove smrti, 31. maja, ponekod pa tudi 30. maja.

Sv. Janez Krstnik v Šentjanžu

Janez Krstnik je bil sin Zaharija in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove matere Marije, torej je bil Janez Jezusov sorodnik (po prepričanju nekaterih kristjanov kar bratranec). Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po nadangelu Gabrijelu.

Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12).

Krst (potapljanje v vodo) je starodavni simbol očiščevanja: ljudje, ki so se dali Janezu krstiti, so hoteli s tem simboličnim dejanjem pokazati, da se odrekajo vsej nečistosti svojega poprejšnjega življenja in da bodo odslej živeli drugače. Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki so ga pozneje opravljali Jezusovi učenci. A medtem ko je bil Janezov krst zgolj simbol očiščenja, pa je krščanski krst zakrament, ki izhaja iz Jezusove daritve na križu in človeku odpira vrata k Bogu in odrešenje.

Janez Krstnik je zbral okoli sebe večjo skupino učencev. Domnevno je bil v njegovo skupino vključen vsaj nekaj časa tudi Jezus, ki pa je pozneje začel na svoje. Pri tem je tudi nekaj Janezovih učencev prestopilo v Jezusovo skupino (Andrej, Janez Evangelist in Jakob Veliki). Sveto pismo navaja, da so bili pozneje Jezusovi učenci uspešnejši, saj so krstili več ljudi kot Janez (Jn 4,1-3)

Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je dal Janeza Krstnika usmrtiti Herod Antipa, da bi tako zatrl judovski upor. Sveto pismo podaja nekoliko drugačno zgodbo z več podrobnostmi: Kralj Herod se je poročil s Herodiado, ki pa je bila že pred tem poročena s Herodovim bratom Filipom. Janez je to dejanje ostro obsodil, Herod pa je zato Janeza vtaknil v ječo. Malo pozneje je Herod praznoval rojstni dan in priredil veliko gostijo. Herodiadina hčerka Saloma je s svojim plesom Heroda tako navdušila, da ji je obljubil, da ji bo dal za nagrado karkoli si zaželi. Herodiada jo je pregovorila, da naj zahteva glavo Janeza Krstnika na pladnju. Herod sicer Janeza ni mislil usmrtiti, a je ustregel tej čudaški želji in ukazal Janezu odsekati glavo. Nato so truplo brez glave izročili Janezovim učencem, da so ga pokopali. O Janezovi smrti so obvestili tudi Jezusa (Mt 14,1-12).

Janezova verska skupnost je ostala aktivna tudi še po Janezovi smrti. Po nekaterih virih so se Janezovi učenci sčasoma pridružili Jezusovim učencem – prvim kristjanom; po drugih virih pa se da sklepati, da sta bili to še dolgo dve ločeni skupini, ki sta si bili v nekem smislu celo konkurenčni.

Čaščenje

Janeza Krstnika zelo častijo vse glavne krščanske Cerkve. Za večino kristjanov pomeni Janez Krstnik stično točko med staro in novo zavezo. Pogosto se ga šteje za zadnjega velikega preroka stare zaveze, po drugi strani pa je Janez tisti, ki je pripravil pot Jezusu.

Janez Krstnik goduje 24. junija po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Godovni dan predstavlja obletnico njegovega rojstva. Ta dan se med Slovenci imenuje »kres« ali »kresni dan«, saj je marsikje v navadi, da na ta dan kurijo kresove. Pregovor »Ob kresi se dan obesi« nas spominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu dnevi začnejo krajšati.

Spomin na smrt Janeza Krstnika se praznuje 29. avgusta po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Praznik se uradno imenuje »Mučeništvo Janeza Krstnika«, med ljudmi pa je znan tudi kot praznik »Janez brez glave«.

23. septembra je v katoliškem koledarju god Zaharija in Elizabete – Janezovih staršev, v pravoslavnem koledarju pa je na ta da praznik »Spočetje Janeza Krstnika«.

Sv. Katarina Aleksandrijska na Gorici

Katarina Aleksandrijska, tudi Katarina Sinajska ali kar sveta Katarina, egipčanska devica ter mučenka in svetnica, * okrog 282, Aleksandrija, † okrog 307, Aleksandrija, Egipt.

Rojena je bila okrog leta 282 v Aleksandriji, kjer naj bi tudi umrla mučeniške smrti v prvih letih 4. stoletja (najbrž leta 307). Njeno truplo naj bi angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer sta iz njenega groba pritekla mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.

Legenda – pasijon

Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob Barbari in Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda, uvrstilo med pomočnike v sili. O razširjenosti češčenja sv. Katarine na Slovenskem govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih 35 cerkva, od tega 29 podružnic. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudski pesmi.

Katarinin upor češčenju malikov

Pasijon pripoveduje, da je cesar Maksencij ali Maksimin ob odhodu iz Aleksandrije ukazal, da morajo vsi prebivalci žrtvovati bogovom bike in ptice. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla s svojimi služabniki v svetišče, da bi spodbudila kristjane k zvestobi. Cesar jo je poklical na odgovor in Katarina mu je pogumno dejala: »Zakaj pogubljaš ljudi s češčenjem malikov? Uči se spoznavati Boga, stvarnika sveta, in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo pekla!« Cesar jo je ukazal privesti k sebi v palačo. Poklical je modroslovce in govornike, da bi Katarino odvrnili od krščanstva. Katarina pa je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je vse tiste cesarjeve modrijane spreobrnila.

Smrt in češčenje

Mučeništvo

Ko cesar zlepa ni mogel nič doseči, ji je zagrozil s kaznimi. Vrgel jo je v ječo, kjer jo je obiskal Kristus in ji je golob prinašal hrano. Tudi ječa Katarine ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. Toda to se ni zgodilo: kolo se je razletelo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela cesarica in visoki dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi usmrtili tudi Katarino. Ko so jo peljali iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer danes stoji znameniti samostan svete Katarine.

Zavetnica

Sveto Katarino Aleksandrijsko častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, tiskarjev, filozofov in učenjakov. Priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in za srečno zadnjo uro. Na pomoč jo kličejo neporočena dekleta, delavci, ki delajo s kolesi (lončarji, brusilci nožev, strojarji, kolarji, tkalci, mlinarji), arhivarji, pleskarji, vzgojitelji, dekleta, pravniki, odvetniki, knjižničarji, knjigarnarji, dekle, mehaniki, klobukarji, bolniške sestre, modrijani, modroslovci, pridigarji, šolarji, učenci, dijaki, pisarji, tajniki, stare device, stenografi, študentje, bogoslovci in teologi. Od ustavov se ji priporočajo pariška univerza in zavodi Balliol, Massey, Żejtun, Żurrieq, Santa Catalina, San Pablo City na Filipinih in Aalsum na Nizozemskem.

Devica Marija v Kokarjih

Sveta Marija ali Blažena Devica Marija ali Mati Božja (hebrejsko in aramejsko מרים Maryām; grško Μαριαμ, Mariam, ali Μαρια, Maria; latinsko Maria; arabsko مريمMaryam), po krščanskem in muslimanskem verovanju mati Jezusa Kristusa in žena tesarja Jožefa iz Nazareta, * 8. september (?) med 25 pr. n. št. in 15 pr. n. št. (?), Nazaret (?), Galileja; † (?). Sveto Marijo verniki nazivajo poleg drugih imen še Gospa ter tudi Bogorodnica (iz grško Θεοτόκος, Theotókos), še posebno veliko različnih nazivov pa poznajo litanije, kakršne so Litanije Matere Božje. V izrazoslovju umetnostne zgodovine je pogosto v uporabi izraz Madonna (italijansko za Moja Gospa).

Življenjepis O Marijinem življenju je malo znanega. Sveto pismo jo predstavi skopo in zlasti v senci njenega sina Jezusa. Če želimo izvedeti kaj več, moramo poleg navedb Svetega pisma upoštevati tudi apokrifne vire, zlasti apokrifni Jakobov protoevangelij iz 2. stoletja in krščansko izročilo. Iz teh dodatnih virov izvemo imeni Marijinih staršev: Joahim in Ana. Izvemo tudi, da je bila Marija še precej mlada, ko je rodila Jezusa: verjetno le okoli 14 let. Žal iz virov ne izvemo niti datuma Marijinega rojstva (Cerkev praznuje Marijin rojstni dan na mali šmaren – 8. septembra) niti datuma smrti. Številni kristjani celo trdijo, da Marija sploh ni umrla, ampak je bila vzeta s telesom neposredno v nebesa (glej spodaj: Marijino vnebovzetje). Glede Marijinega življenja po Jezusovem križanju so izročila sploh zelo neenotna. Nekateri kristjani trdijo, da je Marija do konca življenja živela v Jeruzalemu. Po verovanju drugih kristjanov je Marija preživala zadnja leta svojega življenja v bližini Efeza, kamor jo je odpeljal apostol Janez. Danes si številni turisti pridejo ogledat Hišo Device Marije, ki stoji blizu Efeza, 7km od mesta Selçuk (Turčija). To hišo si je 29. novembra 2006 ogledal tudi papež Benedikt XVI. na svojem obisku v Turčiji. V Međugorju, romarskem kraju domnevnega Marijinega prikazovanja v Bosni in Hercegovini, naj bi Marija Vicki, to je ena izmed šestih Medžugorskih vidcev, zaupala svoj življenjepis. To naj bi se zgodilo med prikazovanji v letih med 1982 – 1984, in sicer naj bi Marija svoj življenjepis Vicki narekovala. Vicka si ga je po nareku zapisovala v zvezke. Dobila naj bi še naročilo, da ga sme objaviti šele, ko ji bo Marija to posebej sporočila, torej, ko bo pravi čas. Do tedaj se po njeni pripovedi to sploh ne bi moglo pripetiti, saj bi vsak zlohoten poizkus bil po Božjem posredovanju onemogočen. Do sedaj življenjepis še ni prišel na plano, čeprav so nekateri intervjuvarji že prosili vidkinjo Vicko, naj jim izda kakšno četudi najmanjše dejstvo.

Marija v Svetem pismu

V Svetem pismu sta opisana le dva dogodka, v katerih Marija igra glavno vlogo. To sta Marijino oznanjenje in obiskovanje Elizabete.

Glavni članek: Marijino oznanjenje.
  1. Marijino oznanjenje imenujemo dogodek, ko se je angel Gabriel pojavil pred Marijo in jo pozdravil z besedami, ki so pozneje postale začetek molitve Zdravamarija: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (starejši prevod: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!«). Potem ji je oznanil, da jo je Bog izbral, da bo rodila sina, ki bo Sin Najvišjega. Marija je bila takrat zaročena z Jožefom, vendar še nista imela spolnih odnosov, zato se je začudila, a je takoj sprejela Božjo voljo (Lk 1,26-38). Angel je dogodek razložil tudi Jožefu, ki je potem vzel Marijo k sebi in skrbel za otroka – Jezusa (Mt 1,18-24).
  2. Kmalu po tem je noseča Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto, ki je bila tudi noseča (njen otrok je kasneje postal znan kot Janez Krstnik). Elizabeta jo je pozdravila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«

(Lk 1,39-45). Marija je v odgovor povedala hvalnico, ki je v krščanstvu znana kot Magnificat (latinsko: magnificat – poveličuje) in se začne z besedami: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« (Lk 1,46-56). Marija se pojavlja v Svetem pismu še večkrat, a nikoli več v glavni vlogi.Krščansko verovanje o MarijiKristjani so že od začetka verovali v celo vrsto čudežev povezanih z Jezusom in Marijo. Ker so se ta verovanja izoblikovala še pred velikim razkolom, so praktično enaka v Rimskokatoliški Cerkvi, v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in v pravoslavnih Cerkvah. Protestanti so razvili svoj pogled na Marijo kot kritiko Rimskokatoliške Cerkve (glej spodaj poglavje Odnos protestantov do Marije).Marija, Božja Mati

Kristjani so že v začetku verovali, da je bil Jezus Božji sin, hkrati pa tudi sam ena od treh Božjih oseb – Bog Sin. Zato so Marijo začeli imenovati Božja mati ali Bogorodnica oziroma Božja porodnica(grško Θεοτόκος, Theotokos]. Proti temu poimenovanju je v letu 428 nastopil Nestor, ki je trdil, da je bila Marija le mati človeškega dela Jezusa, ne pa tudi mati Boga. Tretji ekumenski koncil v Efezuleta 431 je Nestorjevo pojmovanje obsodil kot krivoverstvo in potrdil, da je pravilno imenovati Marijo Božja mati, ker je Jezus hkrati človek in Bog. Rimskokatoliška cerkev praznuje praznik Marije Božje matere 1. januarja.
Marijino devištvo
Po zgoraj opisanem poteku Marijinega oznanjenja je bila Marija ob oznanjenju še devica. Številni kristjani dodatno verujejo, da je Marija ostala devica tudi še pozneje (nauk o devištvu pred porodom, med porodom in po njem), zato Marijo imenujejo tudi (Pre)Blažena Devica ali (Pre)Sveta Devica (izraz Devica lahko celo nadomešča osebno ime).
Marijino vnebovzetje
V Rimskokatoliški Cerkvi velja dogma o Marijinem vnebovzetju. Razglasil jo je papež Pij XII. dne 1. novembra 1950 v encikliki Munificentissimus Deus. Pri razglasitvi te dogme je papež uporabil načelo papeške nezmotljivosti. To je tudi zadnja razglasitev verske dogme v RKC do zdaj. Dogma govori o tem, da je bila Marija s telesom vzeta v nebesa. Dogma ne razloži, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila v nebesa vzeta neposredno. Razglasitev te dogme ni nekakšen preobrat v krščanskem verovanju, saj je praznik Marijinega Vnebovzetja (veliki šmaren – 15. avgust) razglasil že papež Sergij I. in zato v Marijino vnebovzetje verujejo tudi številni pravoslavni kristjani, le da o dogodku po navadi govorijo kot o zaspanju Device Marije.
Marijino brezmadežno spočetje
Tudi dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju je posebnost Rimskokatoliške Cerkve. Razglasil jo je papež Pij IX. dne 8. decembra 1854 v encikliki Ineffabilis Deus. S tem je zaključil dolgo razpravo o vprašanju ali je bila Marija (kot edina med ljudmi) že v trenutku spočetja obvarovana izvirnega greha in že v materinem telesu napolnjena z Božjo milostjo. Dogma o brezmadežnem spočetju to prepričanje potrjuje. Praznik brezmadežnega spočetja praznuje Rimskokatoliška cerkev na dan 8.decembra, ki je obletnica razglasitve dogme, hkrati pa je točno devet mesecev pred praznikom Marijinega rojstva. Štiri leta po razglasitvi te dogme, se je Marija v Lourdesu prikazala Bernadetti Soubirous in jo pozdravila z besedami: Jaz sem Brezmadežno Spočetje. Pravoslavni kristjani in protestanti dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju ne priznavajo (ker se jim ne zdi potrebna).
Marijini prazniki
 Cerkveni koledar pozna naslednje Marijine praznike: