»Duhovniki smo kot nekakšni popotniki, poslani k ljudem, a vseeno ni lahko, ko odhajaš«

Novinarka:
Sandi Koren se po 22 letih kot župnik v Mozirju in Šmihelu nad Mozirjem, zadnja leta po povezovanju župnij pa tudi kot župnik na Rečici ob Savinji in Šmartnem ob Dreti ter dekan Dekanije Gornji Grad – Šaleška dolina, v začetku avgusta poslavlja. Kot sam pravi, je v teh letih doživel veliko lepih stvari in gojil iskrena prijateljstva s številnimi župljani. Tudi projektov in dogodkov, ki se jih rad in s ponosom spominja, se je nabralo precej. V čas njegovega delovanja v Mozirju je posegla tudi huda bolezen, ki jo je sprejel kot preizkušnjo in potrditev osebne vere, a pravi, da je pred njim morda še večja preizkušnja sedaj, ko odhaja.

»Res je, da smo duhovniki kot nekakšni popotniki, romarji, misijonarji, poslani k enim in drugim ljudem, ampak človeško gledano ni lahko, ko odhajaš od ljudi, s katerimi si se v veliki meri dobro razumel in z njimi dobro delal.«

Premestitve duhovnikov v poletnem času niso nobena novost, pa vendar je Mozirje in okolico nekoliko presenetila vest, da se po več kot dveh desetletjih letih poslavljate.

10. avgusta 2001 sem postal župnik v Mozirju in Šmihelu nad Mozirjem, leta 2021 pa sem na škofovo prošnjo prevzel še odgovornost za Rečico ob Savinji in Šmartno ob Dreti. Zadnji dve leti smo intenzivno poskušali s povezovanjem in skupnim načrtovanjem v vseh štirih župnijah, sedaj pa je prišel čas za nov korak.

Kako bi na kratko povzeli vaši dobri dve desetletji delovanja v Mozirju in Zgornji Savinjski dolini?

Na kratko je težko strniti 22 let življenja in dela. Ves čas sem čutil, da sem poslan sem, da prinesem ljudem Boga. Ob tem sem se zavedal dejstva, da je v današnjem svetu to težko. Mnogi nasprotujejo veri, torej ideji o Bogu, še več je kristjanov, ki vztrajajo pri starih načinih. Boril sem se proti obema držama. Bog je, je bil in bo, a živimo v tako hitro spreminjajočem se času, da je potrebno najti nove načine, kako ga najti in predstaviti ljudem. Potrebni so molitev, dobra dela in poučevanje o Bogu, a molitve, nauke in dela morajo ljudje razumeti znotraj kulture v kateri živijo. To je za duhovnika velik izziv, ker se mora ob iskanju novih poti ves čas boriti s tistimi, ki bi radi ostali na starih poteh, ki nikamor več ne vodijo. Danes moramo predvsem mladim pokazati Jezusa tako, da ga bodo prostovoljno sprejeli v svoje srce. To pa ne gre drugače kot na način, ki je današnjim mladim blizu. Podobno velja tudi za ljudi srednjih let, ki Jezusa večinoma poznajo samo kot idejo in tradicijo.

Kot župnik in dekan ste bili vpeti v številne projekte, od vzdrževanja cerkvenih objektov do duhovnega vodenja. Kaj bi še posebej izpostavili?

Toliko je bilo tega, da zelo težko karkoli posebej izpostavim. 20 let sem bil odgovoren za vzdrževanje devetih cerkva in množice drugih objektov in prav na vseh se je s skupnim delom mnogo postorilo. Še bolj pomembo je pastoralno delovanje, trije sveti misijoni, nova maša, množica pastoralnih skupin (zakonske, biblična, duhovna, odrasli skavti, moška, ženska, molitvene, misijonska …), srečanja za mladino, 22 let oratorijev na treh lokacijah, pa verouk. Koliko ljudi sem poročil, krstil, prvič obhajal, popeljal do birme, jih odvezal grehov in pospremil k zadnjemu počitku. Koliko smo premolili, skupaj obhajali svete maše, praznike in druge slovesnosti. Koliko je bilo raznih programov, denimo delovanje Karitasa, ki smo ga resno zastavili, spletna Alfa, duhovne vaje za vse mogoče skupine, predavanja, predstave, koncerti, slavilna glasba, zbori in bendi, … Ampak še vedno mi pri srcu najbolj zaigra, ko pomislim na mozirske skavti, ki smo jih ustanovili jeseni 2001 in skozi vrste katerih je šlo več sto mladih. Letos jeseni bo minilo 30 let odkar sem skavt in zame še kako velja rek: enkrat skavt, vedno skavt.

Med vsem tem pa morda še najbolj izstopa odprava 12 mož v Kazahstan. Kaj je bil namen oprave?

Tega malo posebnega projekta smo se lotili leta 2018, ko sem se z 12 prostovoljci, gradbeniki in krovci, odpravil v Kazahstan v Astano k misijonarju, mozirskemu rojaku, minoritu patru Mihu Majetiču. Naš cilj je bil, da v enem tednu naredimo novo streho na objektu, ki služi kot cerkev v misijonu, in uspelo nam je. Zagotovo sodi ta odprava med najlepše trenutke v mojem duhovniškem delovanju.

Poleg vključevanja župljanov na vseh ravneh ste veliko časa in energije posvečali tudi delu z mladimi.

Ta tema mi je najbolj pri srcu. Sam sem bil mladinski pastoralist od samega začetka, verouk, skavti, oratoriji in mladinske skupine. A sem opazil, da z leti človek ni več tako blizu mladim. Ko sem prišel v Mozirje, star 29 let, smo bili z mladimi prijatelji, nenehno skupaj, tabori, skupine, povabili so me celo na veselico ali v kino. Sedaj pa, kateri mladi bo povabil na žur nekoga, ki je star kot njegov ata? Zato smo v naših župnijah zaposlili pastoralnega asistenta, mlajšega laika, ki je prevzel delo z mladimi, saj žal mlajših duhovnikov ni. Denimo, najmlajši duhovnik v naši škofiji je star več kot 35 let. A to ne pomeni, da duhovniki nismo z mladimi, prav nasprotno.

Pred nekaj leti vas je doletela težka bolezen. Nekje sem prebrala, da ste dejali, da je bila to preizkušnja vaše vere. Kako gledate danes na to?

Pravzaprav niti ni bila preizkušnja vere, ampak potrditev vere. Ko zboliš za rakom in ugotoviš, da ti vera ob tem daje upanje in da te ni strah kaj bo prinesla prihodnost, takrat veš, da imaš dovolj trdno vero. Morda je večja preizkušnja sedaj, ko moram ohraniti trdno vero in zaupanje v Boga ob odhodu iz Mozirja, ki je bil moj dom in kjer sem preživel 22 let. Res je, da smo duhovniki kot nekakšni popotniki in romarji, poslani k ljudem, ampak človeško gledano ti ni vseeno, ko odhajaš.

Nam lahko zaupate kam vas bo sedaj vodila pot?

Delno zaradi bolezni, delno zaradi stresa zadnjih mesecev in posledično grožnje po izgorelosti ne bom prevzel kakšne župnije kot župnik in bom začasno bival kot duhovni pomočnik v župnišču v Andražu nad Polzelo ter pomagal polzelskemu in šoštanjskemu župniku. Dela bo več kot dovolj.

Še kakšna misel za konec?

Rad bi se zahvalil vsem ljudem dobre volje, predvsem pa vsem dobro mislečim in globoko vernim ljudem iz vseh štirih župnij, ki so razumeli mojo vizijo, prepoznali prizadevanja in mi priskočili na pomoč v mojem duhovniškem delu. Hvala, ker ste me sprejeli tudi kot človeka, v dobrem in slabem, ker ste spoznali, da sem iskreno dobro mislil in želel najbolje in tako tudi deloval. Kogar sem pomotoma prizadel, se mu opravičujem. Kdor me pozna ve, da sem po srcu mehek, hkrati pa imam močno izdelano mnenje in znam dobro argumentirati v kar verjamem. A na koncu sem vedno prisluhnil drugim mnenjem, jih premislil in smo skupaj poskušali narediti, kar najbolje. O tem pričajo mnogi moji sodelavci, pa tudi arhivi in kronike. Zahvaljujem se vsem, ki so vsa leta skrbeli zame, mi pomagali in bili darežljivi. Vseh teh ljudi je preveč, da bi jih poimenoval. Poimensko pa se zahvaljujem moji dolgoletni gospodinji Danici Napotnik, ki mi je postala druga mama in ki ji naj Bog obilno povrne za njeno ljubeče srce. Zgornjo Savinjsko dolino zapuščam vzdignjene glave, ponosen, vesel in zadovoljen, da sem dobro služil Bogu in ljudem. Rad sem bil župnik tukaj in imel sem vas rad.