Sandi Koren, 19. 6. 2022

Lk 14,15-24

Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!« On pa mu je rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je dejal: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Spet drugi mu je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: ›Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.‹ Služabnik je rekel gospodarju: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.‹ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ›Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹«

____________________________________

Vedno znova, ko se udeležujem duhovniških posvečenj, novih maš in duhovniških jubilejev, lahko slišim, kako je duhovniški poklic pomemben, pravzaprav neprecenljiv in za ta svet nenadomestljiv. V bistvu najpomembnejši. Priznajmo si, vsakemu se res zdi tisto “njegovo“ najpomembnejše in kot je vsakemu profesorju prav njegova stroka najpomembnejša stvar na tisti fakulteti in na svetu, tako je tudi vsakemu izmed nas njegov poklic bistven in se mu zdi, da se brez njega ne bi dalo, pa naj bo zdravnik, kuhar, vodovodar, učitelj ali pa smetar. In res je, brez nobenega od teh poklicev ne bi mogli živeti oz. je še kako nujen za našo družbo.

Zato priznam, duhovniški poklic ni najpomembnejši na svetu, tudi ne poklic politika, zdravnika, znanstvenika, finančnika ali kateregakoli drugega v tem svetu. 

Kateri poklic pa je najpomembnejši? Če gledamo z očmi Svetega pisma, je poklic tisto, k čemur nas Bog kliče. In Bog nas najprej kliče k ljubezni. Najpomembnejši poklic je torej ljubiti. Poklicanost k ljubezni, ljubiti je tisto, kar Bog najprej želi od nas. Največja zapoved je prva med vsemi zapovedmi ne zato, ker je na začetku nekega seznama, ampak ker stoji na začetku vsega, kar smo in živimo, ker je v temelju vsega našega ravnanja in obnašanja, ker je naš prvi in najpomembnejši poklic.  Za vsakega. In ko jo vključimo v svojo osebno poklicanost, postane naš poklic blagoslov za ta svet.

Bog namreč vsakega in vse kliče k ljubezni, vsakega posebej pa še v njegovo osebno poklicanost, ki je najprej njegov življenski stan in nato njegov poklic, delo in življenje. Ko živimo ljubezen, postane vse, kar sicer živimo, blagoslovljeno: zakon, starševstvo, družina, delovanje v okolju in družbi, vsakdanje delo v poklicu ali doma, vse. Če si električar, vojak, trgovec, medicinska sestra ali vzgojiteljica, vse tvoje delo bo blagoslovljeno in bo služilo bližnjemu, če boš najprej živel poklic ljubezni, ki je prvo poslanstvu, prvo, k čemur te Bog vabi. Še prej pa bo blagoslovljen tvoj poklic moža, žene, mame, očeta, starega starša, … 

Tudi duhovniški poklic, ki je hkrati življenski stan, ima isto pravilo: če ne živiš najprej poklica ljubezni, tudi duhovništvo samo po sebi ne rodi blagoslova. Se mi zdi, da žal prav tega mnogi ne vidijo v duhovništvu. Biti mašnik, župnik, voditelj župnije, katehet, uradnik v župnijski pisarni, za mnoge pa zgolj stopnička, ki jo treba preskočiti, da pridemo do birme, krsta, poroke ali pogreba po svojem okusu in željah, samo to je duhovnik v očeh mnogih danes. Nič hudega, dokler sam duhovnik ne začne nase tako gledati. Mnogi poklici danes so v očeh in predvsem besedah ljudi napačno razumljeni, pomembno je, da sam vem, zakaj sem duhovnik. “Življenje bodi ti daritev celo“, je en stavek, ki ga mnogokrat slišimo v povezavi z duhovniškim služenjem. Že izraza “duhovniško služenje“ in “daritev“ napeljujeta na misel, da mora biti nekaj več, zaradi česa služiš in se daruješ in to je ljubezen, ki jo kot osnovni poklic mora tudi ali predvsem duhovnik živeti. Ljubiti ljudi, takšne in drugačne, pa kakršenkoli karakter si in na kakršenkoli način si tega zmožen in zmoreš, ljubiti in se zaradi tega darovati in služiti, je v temelju duhovništva. Brez tega duhovnik pade, kot pade mož, žena, kot pade prijatelj, zdravnik, učitelj in politik – ko več ni ljubezni do tistih, h katerim si poslan, da jim služiš, se spremeniš v nasprotje tega, kar bi naj bil.

Kristjani seveda vemo in verujemo, da je Bog Ljubezen sama. Zato je vera v temelju naše ljubezni. Ko govorimo o ljubezni, vemo, da nas Bog k temu ne samo kliče, ampak nam daje tudi moči, da zmoremo ljubiti. V tej resnici pa lahko najdemo specifično duhovniško služenje, nekaj njemu posebej zaupanega od Boga, posebna poklicanost in poslanstvo za ta svet in vsakega človeka.

Če se ozremo na evangeljski odlomek o gospodarju, ki vabi na gostijo (Lk 14,15-24), vidimo, da nastopa v priliki več likov, nekateri so opisani, druge si lahko predstavljamo: najprej je tu gospodar, ki pripravlja gostijo in posledično si lahko predstavljamo kuharje in natakarje in pomivalce posode in vso osebje, pa vsi povabljeni gostje, ki se ne odzovejo ali pa se po dolgem prepričevanju in vabljenju, na koncu pa je tukaj še služabnik. Če ste pomislili, da je duhovnik v bistvu ta služabnik, se niste zmotili. Iz prilike lepo vidimo 3 glavne značilnosti tega služabnika, kjer jaz kot duhovnik vidim svoje poslanstvo in pot:

1. Služabnik posluša, sliši in uboga gospodarja. A v bistvu ne gre za vojaško odzivanje, ampak za odnos. Služabnik ni suženj. Službo bi lahko kadarkoli pustil. Gre za to, da služabnik razume in podpira gospodarjev namen povabiti in pogostiti čimveč ljudi. Še več, služabnik simpatizira z gospodarjem. Kar gospodar čuti, to čuti služabnik. Brez odnosa z gospodarjem služabnik ne bi mogel narediti nič, najbrž bi se uprl in šel po svoje kot množica povabljenih gostov. A služabnik tudi ljubi, kot ljubi njegov gospodar, ne iz slepe lojalnosti, ampak ker ve, da gospodar tudi njega ljubi z ogromno ljubeznijo in ker ima gospodar prvi rad služabnika, služabnik ljubi gospodarja in vse, ki jih ima gospodar rad.
   – Duhovnik torej ne more biti duhovnik, če najprej ne veruje in ne ljubi Boga in ni z Njim v intimnem odnosu.

2. Služabnik gre na mestne ceste in ulice vabit. Izraz je zanimiv, ker imajo večja mesta tudi danes tako ceste kot ulice. “Avenue“ in “street“, kot naprimer New York ali pa Celje. Poslanstvo, dobesedno, ker je bil služabnik poslan je, da gre tja, kjer so ljudje in jih povabi k Bogu. Ponekod so te ceste večje in delo lažje, drugje so ulice ožje in delo težje. Mnogi seveda služabnikovo vabilo zavrnejo. Služabnik ve, da niso zavrnili najprej njega, ampak gospodarja. Zavrnili so ljubezen, gostijo, ki jim jo ponuja, zato je za služabnika to boleče in vztraja in mu končno uspe koga tudi privabiti. In s tem “uspehom“ gre k gospodarju in mu poroča.
   – Duhovnik torej gre, oznanja, “prilično in neprilično“ oz. v ugodnih in neugodnih okoliščinah, kot pravi sveti Pavel Tmoteju (2 Tim 4,2), nato pa se vrne k Bogu s tistim, kar je “ujel v svoje mreže“. K Bogu pripelje ljudi, ki so slišali njegovo oznanilo.

3. Nato pa vse skupaj še ponovi in še ponovi in še ponovi, dokler nekoč sam ne odide na večno gostijo, ne več kot služabnik, ampak kot gost. Ponavlja, ker prostora na gostiji je veliko in gospodarjeva ljubezen je neskončna in za vsakega, ki noče priti, mu je žal.
   – Duhovnik torej ostaja duhovnik in živi svoje poslanstvo do konca. Bog ga ne neha pošiljati na ulice in ceste, nato pa ga vedno znova pričakuje nazaj v svoji hiši. Duhovnik hodi od Boga k ljudem in nato nazaj k Bogu in to je njegovo življenje, vedoč, da bo nekoč gospodar rekel: “Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹“ (Mt 25,21)

Ne vem, ali je možno živeti svoje duhovniško poslanstvo, če ni tega trojnega razpoloženja. Vsaj jaz tega ne bi zmogel, kajti danes so zunanji pritiski na duhovnika veliki. Ne mislim na kakšno  izrecno preganjanje zaradi vere, ampak na posvetnost, desakralizacijo duhovniškega poklica, ki se kaže v nekem dojemanju, da je duhovnik zgolj uradnik, vodja ceremonije in menedžer. Ljudje na duhovnika pritiskajo, da npr. vse spusti k obhajilu in birmi, da vsakemu brez vprašanja izroči potrdilo, da je sposoben za botra, da mirno gleda na vse mogoče domisleke ob porokah, da je organizator veselic in da se pojavi na vsem mogočih in nemogočih slovesnostih v kraju, da pač razume ljudi, zakaj ne morejo živeti krščansko, recimo iti k maši ali se poročiti, … in takrat ga imajo ljudje za “dobrega človeka“, ki “ne teži“ in “razume“. Edino, kar pa od njega ne pričakujejo pa je, da bi jih povabil k Bogu, tako zares, da bi jim oznanil evangelij, Jezusa, živega Boga.  Duhovnik lahko hitro pade v to past izvrševalca ljudskih pričakovanj, ceremonjerja njihovih vedno bolj ekstravagantnih praznovanj in pozunanjene družbene vloge župnika, ki bi naj bil nek pomemben dejavnik v kraju, ali pa celo zgolj gradbenika in dobrega gospodarja župnijskega premoženja. Seveda je tudi to potrebno, v kolikor je skladu s pravo vero, cerkvenim pravom, liturgičnim redom in zdravo pametjo, ampak najprej je duhovnik oznanjevalec evangelija, tisti, ki vabi k Bogu, ki govori o Bogu in govori z Bogom.

Imam dve prošnji:

• Prva je, da naj Gospodar vendarle pokliče še kakšnega služabnika in ga pošlje na ulice in ceste, ker ljudi, ki tavajo in nočejo na gostijo je res veliko. Morda bo tudi to moje skromno razmišljanje in pričevanje, da sem res rad duhovnik in da me to na koncu, pod črto, res napolnjuje s smislom, zakaj živim, pomagalo kakšni mladi duši, da si bo upala zaslišati Božji glas, ki jo kliče v duhovništvo.
• Druga prošnja Bogu pa je, da bi jaz res rad bil dober duhovnik, ki najprej oznanja in vabi na gostijo. Čeprav sem slaboten in vedno znova padam, prosim Boga, da mi pomaga postati dober služabnik. Prosim tudi vas, da me najprej priporočate Bogu v svojih molitvah, nato pa podprete moje pravo duhovniško služenje, ki je v tem, da grem, pa ne sam, ampak skupaj z vami na “ulice in ceste“ (karkoli to danes pomeni v konkretnosti pastoralnega delovanja) in vabim na Gospodovo gostijo, pa da to ponavljam, dokler me bodo noge držale in mi glava služila. Nato pa si tudi jaz želim na gostijo v nebeško kraljestvo in takrat naj dokončno pride Gospod Jezus.

Misel pravi: “Včasih sem mislil, da besede, ki jih govorijo ljudje o nas, opisujejo, kdo smo, zdaj pa vem, da nas oblikujejo.“  Hvala vsem vam za vse dobro, za vaše dobre besede podpore, molitev in sodelovanje, za vse, kar mi kot vašemu duhovniku podarjate. Naj vas Gospod blagoslovi.