Misli ob slovesu na nedeljo, 30. 7. 2023

  Božja beseda današnje nedelje prinaša Jezusov poskus, da bi nam razložil, kaj je nebeško kraljestvo. Zdi se, da mu veliko pomeni, da bi mi razumeli in sprejeli nebeško kraljestvo. Jezusu se zdi to vrednota nad vrednotami. Zaklad in biser, vredna več kot vse ostalo. Zanimivo je razmišljanje o ribiški mreži, ki zajame vseh vrst rib, dobre in slabe, ki se jih nato loči in slabe gredo v peč. Tako kot ljulka, plevel iz evangelija prejšnje nedelje.

   Zelo pomembno je dvoje: prvič, da se ne oziramo na plevel, na slabe ribe. Naj Bog na koncu poskrbi v svoji modrosti za vse, dobre in slabe. On je edini sodnik. Pomembno je, in to je druga točka, da poskrbimo zase. Osebno imam to srečo, da ob vseh svojih karakternih napakah nimam tiste, da bi mi bilo tako zelo pomembno vedeti vse o drugih. Človek mirneje živi, če nima tistega gona, da treba nenehno oprezati za drugimi in svojo veliko praznino v srcu poskušati napolniti z množico “informacij“ o drugih. Praznina v srcu  ostane in to luknjo brez dna lahko napolni le Bog, ki je neskončen. Delati torej dobro, ljubiti, to je Božje.

    Postati “učenec nebeškega kraljestva“, o tem bi se ob koncu teh pogovorov rad ustavil z vsemi vami, ki dobro mislite. Kaj to pomeni? Pomeni postati učenec samega Boga. Želeti biti ob Njem, živeti z Njim, Njega poslušati in ubogati. To je težje, kot se zdi. Velikokrat bi raje naredili, kot nam govori naša lastna pamet, človeška izkušnja in modrost tega sveta. Dokler je vse v redu, tako dolgo smo deklarativno kristjani, morda celo sedimo v prezbiteriju ali imamo cerkvene službe. A preizkus vere pride, ko se pojavi kriza. Bomo reševali problem na človeški ali božji način? Na način, ki nas ga uči ta svet ali božji Učitelj?

  Reševanje problema na način sveta pomeni “borbo za svoje pravice“, kjer, kot nas uči npr. Niccolo Machiavelli “cilj posvečuje sredstva“. On pravi, da je “treba razumeti, da so očitne krutosti in trdo ravnanje nujne za vzdrževanje stabilnosti in moči“. To pomeni, da je dovoljeno, da se poslužujemo vseh sredstev, tudi zlih, da pridemo do končnega cilja. Človeštvo je torej že zdavnaj prišlo do popolnoma ne-evangelijskega odgovora na reševanje problemov. Ko je človek v težavah, ko si nekaj želi, bo preprosto uporabil vsa sredstva, naj si bo političen ali pravni boj, vojno, laž, spletke, nasilje, tako verbalno (mobing) kot fizično, da bo dosegel svoje. Ali kot pravi papež Frančišek, da je obrekovanje “terorizem“ (teror = ustrahovanje), s katerim nekoga toliko ustrahujem, “teroriziram“, da popusti mojim interesom. 

    Jezus odkanja vse to. Ko je šel na križ, nismo videli ničesar od tega. Ni poklical legij angelov, ni stopil v svoji Božji moči iz križa, ni z močjo argumenta ali argumentom moči prepričal Pilata, naj ga izpusti. Ni vrnil udarca po licu, pljunka, žalitev. Jezus je bil podoben “hišnemu gospodarju“, Očetu, in je ravnal po božji logiki, ki je logika vdanosti v božjo voljo, ljubezni do sovražnikov, prepuščanja božjemu načrtu in zaupanja, da Bog pazi na tiste, ki se mu prepustijo.

    Odhajam sicer težkega srca iz župnije, kjer sem živel in delal 22 let in sem tu z mnogimi izmed vas ustvaril lepe vezi in Mozirje imenujem svoj dom, a rad bi odšel kot učenec nebeškega kraljestva. Rad bi videl v tem božjo voljo, načrt Vsemogočnega, ki ga ima tako z menoj kot z župnijami, ki jih zapuščam in tistimi, kamor odhajam. Ne vemo, kakšni so božji načrti, moramo jim zaupati. Človek je na koncu srečen le, če zaupa Bogu in če naredi po Njegovo, čeprav ima na razpolago vsa človeška sredstva. Jaz zares zaupam, da bo Bog poskrbel zame, me varoval in spremljal. Saj je res, da potrebujemo tudi človeške potrditve, besede zahvale, podpore in predvsem razumevanja. A vseeno je najbolje prvo zaupati v Boga. Jeremija pravi: “Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.“ Preklet zato, ker bo slej ko prej razočaran. Zaupati v Gospoda prinese pravi mir.

     Hvala za vsa leta prijaznosti, razumevanja, sodelovanja in človeške bližine. Nad vse župnije, ki so mi bile zaupane, kličem božjega blagoslova. Prosim Boga, naj mi da moči, da odpustim tistim, ki sem jim kaj zameril. Duhovnikom, ki bodo delovali v teh župnijah, želim vse najboljše. Bog bo naredil, kot je prav in ta misel me pomirja. Želim si le, da bi vsaj kdo videl v mojem delovanju v teh župnijah iskren trud za oznanjevanje evangelija, če to ni prevelik napuh in sebična želja. Vsem, ki sem jim storil kaj hudega, čeprav, verjemite, nikoli hote ali načrtno, pa se opravičujem. Živite odslej v večjem miru.

Sandi Koren