Najprej dober dan in vprašanje: Kako ste?

Zelo dobro, hvala. Zdravje služi. Dela je veliko, a kar delam, me napolnjuje in izgrajuje, tako da sem prav dobro. Kakšna stvar pa vseeno greni življenje, a brez tega pač ne gre. Moram pa reči, da čutim veliko blagoslova.

A vas lahko vprašam, kaj pa sploh delate? Nekoliko že poznamo duhovniško delo, a kaj je tisto, kar vam sedaj najbolj napolnjuje urnik?

Seveda se nekako ve, oziroma mislimo, da vemo, kaj je duhovniško in župnikovo delo, a vse to se spreminja. Najprej, sedaj upravljam 4 in ne več 2 župnij, kot dosedaj. Novi župniji, ki sem ju dobil v upravljanje, Rečica ob Savinji in Šmartno ob Dreti, moram še spoznati, spoznati ljudi, sodelavce, najti poti do njih, pa tudi spoznati razmere, materialno in duhovno stanje, na novo zastaviti delo … Ob tem pa sem se odločil, da na škofovo povabilo prevzamem tudi pastoralno službo škofije Celje, ki pa spet prinaša cel kup novih izzivov.

Bova o teh izzivih v škofiji kasneje, najprej pa me zanima, le kaj si je škof misli, da je naredil v naših župnijah, kar je pač naredil? Vzel župnike, dal 2 župniji pod upravo Mozirja itd?

Ja, takšno je najbrž javno mnenje ali pa vsaj mnoštvo govoric. A seveda Rečica in Šmartno nista prišla pod upravo Mozirja, ampak je samo isti župnik v vseh 4 župnijah, župnije pa so še naprej samostojne, v vseh vidikih, tako v pastoralnem delu kot v financah in stvareh gospodarjenja in premoženja. Prav tako se ni veliko spremenil urnik maš, rednih maš v župnijskih cerkvah nismo ukinjali, še vedno obhajamo pogrebe in krste in poroke in imamo verouk, pred kratkim smo imeli v Šmartnem prvo sveto obhajilo …

Ko kje slišim, da je npr. sedaj Rečica brez župnika, se zdrznem: kaj pa sem torej jaz? Jaz sem župnik tudi na Rečici. Če kdo ugovarja, da tam pa ne živim, mu odgovorim, da tudi ravnatelj rečičke šole ne živi na Rečici ali v občini, pa je vseeno čisto tapravi ravnatelj. Da upravljam župnijo in da poskrbim za duhovno in pastoralno življenje župnije, pa res ni potrebno, da spim v župnišču. Mislim, da so takšno govorjenje vzpodbudili nekateri, ki toliko ne poznajo resničnega življenja župnij in razumejo župnijo, kot se je to razumelo pred 100 in več leti, da je torej župnik nekakšen gospodar župnijskega dvora in podobno, ali pa so morda imeli kakšne druge ozire in ideje.

Škof pravzaprav nima druge možnosti, to pa zato, ker je duhovnikov premalo in še manj nas bo. V naši škofiji je 112 župnij in manj kot 100 duhovnikov, z redovniki vred in tistimi v domu starejših. V zadnjih 5 letih smo imeli v škofiji samo 1 novo mašo, še vsaj naslednjih 6 let ne bo niti ene. Med tem časom bo vsaj 15 duhovnikov manj, če sklepamo glede na starost in statistiko preteklih let. Mnogi, ki bodo še čez 5 let aktivni, bodo v visoki starosti. Zdi se nam normalno, da 75 ali celo 85 let star duhovnik mašuje in pridiga, pa celo uči verouk in ljudje se pridušajo, če ne gospodari dovolj dobro, ne obnavlja streh itd., a povejte mi, kateri 80 let star možakar pa je na čelu kakšne firme ali pa dobro gospodari na kmetiji? Vsi so že v zasluženi penziji in se ukvarjajo s hobiji ali s čemurkoli, kar jim odgovarja, duhovnik pa mora še naprej, v očeh ljudstva, delati na polno v župniji.

Zato je potrebno na novo organizirati župnije in na novo zastaviti delo. Nekje se ve, da bodo na področju naših dveh dolin v prihodnosti 3 takšne povezave župnij, kot se je zgodila pri nas in samo upamo lahko, da bo vsaj po en duhovnik na vsaki. Mlajši duhovniki, kot sta tudi g. David in g. Ivan, dosedanja župnika, ki sta bila predstavljena, so bili letos pač postavljeni na večje župnije, kjer je bil mlajši duhovnik nujno potreben, predvsem pa z ozirom na to, kar načrtuje naša škofija za prihodnost. V prihodnje se bo vsepovsod združevalo več župnij v pastoralne povezave, kjer bodo delovale ekipe, timi duhovnikov in laikov, vzpodbujalo se bo, da so ljudje proaktivni v Cerkvi, da vsi nekaj vložimo, da živimo župnijsko življenje in ne da so duhovniki kot neki trgovci ali obrtniki, ki ponujajo svoje usluge, verniki pa kot potrošniki, ki se teh uslug poslužijo, ko kaj potrebujejo, sicer pa jih ni. Vera je pač odnos z Bogom in življenje v občestvu vernih in ne trgovina, kamor grem, ko kaj rabim.

Kako pa bomo to dosegli?

Najprej tako, da se bomo odpovedali staremu načinu razmišljanja, da grem v cerkev, ko kaj rabim (pogreb, birmo, poroko, …), pa da otroka tja pošljem ker ga pač vsi, ampak da je Cerkev skupnost verujočih, kjer živim v občestvu in iščem Boga. Cilj je živeti v živem odnosu z Bogom. Ko bomo rekli, da “gremo v cerkev“ zaradi tega, da najdemo Boga in bližnjega, potem smo pravilno začeli. Nato bo vsak tudi pripravljen vložiti svoj čas, sposobnosti in navdušenje v skupno delovanje župnije.

Žal pa bodo tisti, ki bodo ostali pri starem, ostali zunaj. Ne da bi jih kdo kam preganjal, ampak se bodo sami izločili. V prihodnje bo življenje in sodelovanje v župniji, ali pa nas ne bo.

Pa vas ni nič strah, da vas ne bodo ljudje razumeli, morda celo napačno interpretirali vaše besede?

Strah? Prav nič. Jaz vem, da me bodo mnogi narobe razumeli, nekateri ne bodo na začetku nič razumeli, nekateri pa bodo oporekali kar tako, ker jim pač nisem pri srcu. Strah me pa ni, ker sicer ne bi tega govoril. Strah je posledica premale samozavesti, je orodje hudega duha, da bi te odvrnil od Božjega dela, je nekaj, s čimer se jaz ne ukvarjam. Zavedam pa se, da bo morali miniti nekaj časa, da bodo ljudje postopoma videli pot. No, nekateri so jo že in tega sem zelo vesel.

Jaz sam sem tukaj že v preteklih letih ljudi večkrat opozoril, kaj se pripravlja, zaradi pomanjkanja duhovnikov in zaradi potrebe po prenovi Cerkve, a dokler se ne zgodi, ljudje ne verjamejo ali pa jim je vseeno. A to ni prav, takšna ravnodušnost, če se želimo pripraviti, da se nam ne bo zgodila katastrofa, da ne bo nikogar, ki bi oznanjal evangelij, obhajal mašo ali nas cerkveno pokopal. Treba začet danes, se prenovit, reorganizirat, najprej pa se obrniti k Bogu, ki vsako dobro delo blagoslavlja.

Škof torej ni “nič kriv“, želite povedati?

Škof je odgovoren, da se je tako naredilo, ni pa kriv. Krivca ni, razen če rečemo, da je krivo to, da ni duhovnikov. A kdo je kriv za to? Gotovo ne škof. Škof mora v dani situaciji naredeti kar je najbolje in tako je presodil in z njim se popolnoma strinjam in prosim vse, naj dajo času čas in naj pridejo in sodelujejo, da zgradimo lepo občestvo. Še enkrat, ni pomembno, ali župnik spi v farofu, ampak ali se skupaj duhovniki in laiki trudimo, da živimo v Cerkvi z Jezusom, Očetom in Svetim Duhom in da končno delamo to, kar Jezus od nas želi: oznanjamo evangelij vsem.

Kaj pa gospodarjenje, pa odnosi z političnimi oblastmi in tako dalje?

Zahvaljujem se vsem ključarjem in drugim, ki lepo skrbijo za cerkve in cerkveno premoženje. Vsekakor ne bom pozabil te plati svojega dela, ustanavljamo pa medžupnijski gospodarski svet, ki mi bo v veliko pomoč v tem delu. Mora pa biti vse transparentno. Z župani sem tudi v lepem odnosu, tako z mozirskim in nazarskim kot z gospo županjo na Rečici. Na koncu koncev vsi delamo za boljše skupno življenje, v to vsaj sam verjamem.

Kaj pa delate v škofiji?

Škof me je prosil, naj prevzamem pastoralno službo naše škofije, kar pomeni, da sem prvi škofov sodelavec na področju oznanjevanja evangelija, kateheze, dela z otroci in odraslimi, osrednje vsebine našega delovanja torej. Imam ekipo duhovnikov in laikov, ki tedensko sestankujemo, razmišljamo in delamo, kar je potrebno narediti, prevzel sem organizacijo dela v strateškem svetu škofije, prste imam zraven v organizaciji sinodalnega dogajanja, srečevanja in usposabljanja duhovnikov, katehistov, pastoralnih sodelavcev, sem del ožje škofove ekipe, imenovana škofijska kurija, čeprav škof nima preveč rad tega imena (smeh), pa v zboru svetovalcev, duhovniškem svetu, …

Ste tudi dekan?

Da, še to. Imenovan sem tudi za dekana nove, večje dekanije, imenovane Gornji Grad – Šaleška dolina, ki združuje župnije in duhovnike Zgornje Savinjske, Zadrečke in Šaleške doline. Tako sem poklican, da poskrbim tudi za duhovnike teh župnij, pastoralno sodelovanje, sem v zboru dekanov, ki se srečujemo s škofom in kot vodja pastoralne službe pripravljam tudi program za dekanijska srečanja.

Še kaj?

No, bi se še našlo. Sedaj postavljamo novo škofijsko spletno stran, s škofom sva ravnokar v organizaciji postnega romanja za duhovnike naše škofije, na naši službi je, da postavi sistem birmovanja v naši škofiji, da sploh ne omenjam obveznosti na ravni slovenske Cerkve, sodelovanje v koordinaciji slovenskega katehetskega urada, pastoralnih služb, itd.

Najlepše pa mi je živeti duhovniško občestvo naših župnij, skupaj z duhovnikoma Ivanom in Janezom ter Stankotom, našim stalnim diakonom. Gotovo bi se še kaj našlo, a seveda je pastoralno delo v župnijah na prvem mestu, obhajanje zakramentov, priprave nanje, otroci, odrasli, bolniki, … Vse to se, skupaj z našimi duhovniki, diakonom, katehistinjami, sodelavci Karitasa, skavtskimi voditelji, voditelji skupin, ključarji, pevovodji in glasbeniki, bralci, urejevalci cerkva, animatorji in vsemi trudimo delati po najboljših močeh.

Vas ob vsem tem kaj skrbi?

Samo to, da bi popustil malodušju in pa preveč dal na razne govorice in odpore, ki se vedno pojavljajo, ko poskušaš narediti kaj novega in predvsem, ko delaš v skladu z Božjo voljo. Takrat se hudi duh najbolj upira. Zato moram moliti sam, pa prosim tudi vse župljane, da prosite zame pri Bogu.

Hvala.

Ni za kaj. Vse dobro in blagoslova vsem.

Pogovarjal se je D. Ž.