1. Danes je veliko govora o krizi. O krizi poklicev, družine, zakonskih zvez, vere … Cerkve. Kaj je identiteta oz. smisel Cerkve? Zakaj sploh obstajamo kot Cerkev?

Jezus Kristus je dal Cerkvi zelo jasno nalogo. To je, da pripelje ljudi k Njemu. Ker se mora človek svobodno odločiti za Kristusa, tega Cerkev ne sme delatio na silo, ampak navduševati, oznanjati in z vzgledom pričevati za Kristusa, da se bodo tisti, ki Kristusa ne poznajo, odločili zanj in začeli za Njim hoditi. Ali kot pravi “veliko poslanstvo“ v Mt 28,19: ”Narediti vse narode, vse ljudi za Njegove učence.“ To je identiteta, poslanstvo in smisel Cerkve: narediti vse ljudi za Kristusove učence. Kajti šele ko se enkrat odločiš, da se boš od njega učil in mu sledil, takrat greš za njim, prej ne.

2. Se identiteta Cerkve tekom stoletij spreminja in zakaj govorimo o stalno potrebni prenovi? 

Identiteta Cerkve se nikoli ni, se ne bo in se ne more spremeniti. Kar je Jezus Cerkvi naročil, to je večno poslanstvo. A Cerkev oz. njeni sestavni deli po eni strani vedno znova izgubljajo izpred oči Jezusovo naročilo, po drugi pa se spreminja človeška kultura in zato tudi sredstva evangelizacije, zato je prenova vedno znova potrebna. Da se ponovno zavemo, kaj je prava identiteta Cerkve in kaj ne in da najdemo v novi realnosti nova sredstva, vsebina, da je Jezus Kristus naš Gospod in Odrešenik pa mora ostati ista.

3. V celjski škofiji ste duhovniki skupno prebirali knjigo Božja prenova. Kaj se vam zdi bistveno za Božjo prenovo župnije? 

Bistveno je, da se duhovniki in laiki skupaj zavemo, da nismo Cerkev zato, da varujemo pridobljeno, ohranjamo stanje in se skupnost ukvarja sama s seboj v smislu služenja sami sebi, ampak da se zares ozremo navzven in se vprašamo: “Ali res počnemo stvari tako, da bodo ljudje na obrobju in zunaj Cerkve našli odgovore pri nas.

4. Kaj vse je treba v tem oziru prenoviti (duhovno, strukturalno …)? 

Najprej naše razumevanje, našo vizijo, kaj sploh želimo. To je prvi korak, skupaj poiskati vizijo, kaj bi radi spremenili. Danes je tako in tako, mi pa bi radi čez 10, 15 let tako in tako. Nato je potrebno to vizijo širiti med kristjani, da vsi ali vsaj večina zagorimo zanjo. Nato prilagoditev strukture naši novi viziji ter usposobiti voditelje in sodelavce, duhovnike in laike. Šele nato sledijo strateška načrtovanja ter iskanja konkretnih orodij in metod.

5. Kakšna je danes želena župnija in v čem se ta razlikuje od klasične župnije pri nas?

Župnija mora biti “neklerikalna“. To pomeni, da ne duhovnik ne laiki ne smejo več razmišljati, da je vse odvisno od duhovnika in da je duhovnik edini odgovoren in sposoben delovati v župniji. Župnija mora biti občestvo, kjer skupaj gorimo za Božje kraljestvo in širjenje le-tega na zemlji, a to z sredstvi in po poteh, ki so blizu današnjemu človeku. Temu rečemo tudi inkulturacija vere.

6. Katere službe se vam zdijo ključnega pomena pri prenovi oz. prenovljeni župniji? Kakšen pomen ima pri tem ŽPS?

Mislim, da je na začetku najpomembnejša voditeljska služba. Seveda je župnik glavni voditelj, a ob sebi potrebuje druge voditelje, tako duhovnike kot laike, tisti, ki imajo ta dar in znanje, da najprej navdušujejo za poslanstvo, dano od Boga in vizijo, ki smo jo ugledali kot možno pot k izpolnjevanju poslanstva. Nato voditelji v sodelovanju skupaj vodijo župnijo v osredotočenosti na to poslanstvo in vizijo po poti prenove, iščejo sodelavce, jih usposabljajo, potrjujejo in opolnomočijo za njihovo služenje v župniji. V tem pogledu treba tudi sestaviti ŽPS in z njim delati. Zato smo se v škofiji Celje tudi odločili po iskanju vizije za našo škofijo poiskati tej viziji primerno poslanstvo ŽPS in jih šele nato na župnijah oblikovati glede v luči tega.

7. Kaj pomeni »narediti« učence? Kako jih narediti? 

Morda je beseda “narediti“ nekoliko nenavadna, a dobro opisuje dejstvo, da je pač treba začet delat! Evangelizacija je delo. Trdo delo. Misijonsko delo. Biti misijonar. Če si predstavljamo (morda celo nekoliko romantično) misijonarja v črni Afriki, ki gre med pogane, se vsemu odpove, tvega malarijo ali pa še kaj hujšega, pa oznanja tistim ljudem, da je Jezus od mrtvih vstal in da živi, še pred tem oznanilom pa, da bi jim odprl srca, dela dela ljubezni in služi ubogim in se zanje razdaja, potem je to to. Prenesimo to v naš prostor, nehajmo se pretvarjat, da je Slovenija še krščanska dežela, ker večine v cerkvah več ni in živijo, kot da Boga ni. Nehajmo čakat, da pridejo k nam, bodimo misijonarji, brez strahu, da smo zaradi tega videti fanatiki. Morda je prav tu vloga laikov največja, ker oni prihajajo v stik z ljudmi vsepovsod.

8. Moramo pri prenavljanju tudi kaj odvreči? Kaj?

Predvsem idejo, da smo še večinsko krščanska družba. Nato klerikalno miselnost, ki je tudi med laiki zelo močna. Nato idejo imperialne Cerkve, ki bo zmagala z imperialnimi strukturami, bogastvom in bojevniško miselnostjo. Končno željo po ohranjanju tega, kar še imamo. Prepričanje, da se bodo stvari rešile same od sebe. Skrivanje napak in pometanje pod preprogo. Tudi palače in čipke.

9. Pri čem se po vašem mnenju najpogosteje zatakne pri prenavljanju župnije in pri sklicanih sinodah v Cerkvi na Slovenskem?

V župnijah se ustavimo najprej pri strahu, da če bomo karkoli spreminjali, da bo propadlo še to, kar imamo, potem pa ne bo ničesar več. Kot drugo, pri neznanju. Ne vemo kako. Velik faktor pa je tudi nek cinizem ali vdanost v usodo (ker smo že kaj poskusili in ni šlo) in zaradi tega pasivnost in minimalizem v pastorali.

Kar se tiče sinod, bi si upal trditi, da če ni gorečnosti voditeljev za neko stvar, bo ta stvar ostala na papirju. Znan je rek: Ne PIPaj. Žal je takrat primanjkovalo gorečih voditeljev za vizijo.

10. Kaj bi morali spremeniti, da bi zakramenti dejansko bili naša pastoralna priložnost? (npr. kakšen konkreten primer)

Dokler bomo zakramente dojemali kot slavje in pompoznost (če izvzamemo spoved in bolniško maziljenje, ki ju ne dojemamo tako, zato tudi skoraj nikogar tja ni), namesto da bi zakramente zares razumeli kot trenutek srečanja z usmiljenim Bogom, tako dolgo bodo zakramenti v svojih zunanjih oblikah pravzaprav ovira prenovi. Velika slavja ob birmah, prvih obhajilih, porokah in novih mašah niso naša priložnost. To bi vendar že morali dojeli po desetletjih upostošenja, ki se dogaja npr. po birmi. Zakrament mora biti posledica evangelizacije, ki nekoga “naredi“ za učenca in samo tisti sprejme zakrament vredno. Tukaj izvzamemo krst otrok, kjer pa bi morali takšen evangelizacijski proces dati skozi starši.

11. Število nedeljnikov je zaradi korone močno upadlo, Cerkev na Slovenskem pa je financirana predvsem iz tega vira. So finance pri prenovitvenem procesu župnije pomembne?

Finance so pomembne. Brez tega ne gre, smo materialna bitja. Seveda pa je pomembno, za kaj porabiti finance. Financiranje neskončnih obnov kulturnih spomenikov, da se bo občina s tem hvalila in da jih spreminjamo v muzeje za turiste namesto v bogoslužne prostore, kjer se bodo ljudje počutili dobro, to se mora prenehat. Financirati pastoralne dejavnosti, a spet ne 80% financ nameniti osnovnošolskemu verouku, ko pa vemo, da so odrasli tisti, katerim moramo nameniti glavno pozornost. Prenovljena župnija bo vlagala denar glede na svojo vizijo. Je pa res, da bodo ljudje, ki gorijo za svojo župnijo in za Kristusa darovali več. Mi nimamo manj financ v župnijah zaradi COVID-19, ampak zaradi negorečih, naveličanih vernikov. To kažejo dokazi iz župnij, kjer so voditelji goreči za Cerkev in kjer je župnija tudi v karanteni ponudila ljudem versko oskrbo: ljudje so darovali z nakazili na TRR, prinašali v župnišče darove, … Kjer pa ni bilo gorečih voditeljev, pa tudi ni bilo več darov.

12. Je po vašem mnenju v Cerkvi na Slovenskem potrebna s strani papeža Frančiška začeta sinoda za sinodalno Cerkev? Zakaj?

Sinoda je čudovita priložnost in nujnost. Gre za resnično temeljno stvar v Cerkvi, ponovno se spomniti, kako v Cerkvi živimo, se pogovarjamo in delujemo: v dialogu. Sveti Duh nas razsvetljuje in uči, kot se opominjamo v molitvi, mi pa si to delimo. Ker ne razsvetljuje in uči samo škofov in duhovnikov, samo katehetov in mežnarjev, ampak vse kristjane. Vsakega malo drugače in ko damo to skupaj, dobimo celovita sporočila, kaj Sveti Duh od Cerkve danes želi, kaj nas uči, na kakšno pot nas vodi in k čemu nas vzpodbuja. Sinoda o sinodalnosti je morda najboljša ideja sedanjega papeža, ki kar ne neha presenečati z dobrimi potezami. Se vidi, da je naš papež potopljen v Svetem Duhu. Bogu hvala.