SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

TOREK, 25. FEBRUAR 2020

MARKO 9,33-37

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti so pa molčali. Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji. In sedel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.«

Prijatelji, Jezusova merila, kaj je pomembno in kaj ne, so, tako se zdi, na glavo obrnjena merila tega sveta. Če ta svet ceni vse, kar je naj, najboljše, najlepše, najbogatejše, največje, … potem Jezus ceni prav nasprotno, to, kar je majhno, nemočno, bolno, zadnje.

A to v resnici ni čisto tako. Kar je na zemlji majhno, nemočno, bolno, zadnje, je v nebesih prvo, veliko, močno in zdravo. Problem je ta svet. Hudi duh nas je uspel prepričati v anti-božjost tega sveta, ki postane potem ne-božji. Najprej upor proti Božjemu, nato zanikanje Boga. Boga ni ali A-teizem. 

Jezus nam pripoveduje, da Bog je, da nebesa so in da je samo naš pogled izkrivljen. V resnici bo tisti, ki bo zanikal vrednote tega sveta in sprejel Boga velik, bogat, močan, lep in na prvih mestih – v nebesih. Saj tam je naš cilj, a ne?!

Kdor sprejme otroka v mojem imenu,
mene sprejme.