SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

TOREK, 2. VELIKONOČNEGA TEDNA

21. APRIL 2020

APOSTOLSKA DELA 4,32-37

Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril; da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. Z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi.
Nobenega ubogega ni bilo med njimi; kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval. Tako je Jožef, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba, (po naše: Sin tolažbe), levit, doma s Cipra, imel njivo, jo prodal in denar prinesel ter položil k nogam apostolov.

Prijatelji, skoraj ne moremo verjeti tem poročilom o življenju prvih kristjanov. Zdi se nam, da danes še v družinah ni več tako, ko ima že skoraj vsaj svoj bančni račun in ločeno premoženje. Da so prvi kristjani imeli vse skupno, kot kakšna komuna. Zdi se nam kot kakšna utopija, nekateri bi rekli, kot komunistična utopija.

Seveda komunistični ideal ni niti malo podoben prvi krščanski skupnosti. Razlika je neprimerljiva. Komunizem namreč v teoriji predvideva utopično človeško družbo, kjer bi bili vsi enaki in bi tako ustvarili “raj na zemlji“. To seveda ni mogoče. Na zemlji raja ne moremo ustvariti, ker smo ljudje pač sebična bitja, ki težko vidimo dalje od svojega dvorišča in premoženskega portfelja.

Prvi kristjani pa so živeli v pričakovanju večnosti, v katero so verovali. Verovali so, da jim je Bog pripravil večno bivališče v raju in ne na zemlji in to je krščanska utopija še danes. Utopija je izraz, ki ga je skoval sv. Tomaž More l. 1516 in pomeni načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv. Takšna idealna družbena ureditev se bo dokončno uresničila šele v nebesih.

Živeti krščansko pa pomeni kolikor se da uresničevati in se tako čimbolj približati že v tem življenju nebeškemu idealu družbe, kjer “ne bo nobenega ubogega med nami“ in bo “vsak imel, kar potrebuje“. To bi bilo možno, če bi se dobrine pravično porazdelile med vse ljudi, a kot imamo izkušnjo, človekov pohlep, zavist, strah in zaničevanje bližnjih preprečujejo, da bi takšno idealno skupnost ustvarili že na zemlji. Da, res je, samo Bog to zmore. Zato Bogu hvala za nebesa.