SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
PONEDELJEK, 5. POSTNEGA TEDNA
30. MAREC 2020
JANEZ 8,1-11
Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh.
Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«
Prijatelji, kako zelo me zanima Jezusov pogled, njegove oči v trenutku, ko je judom povedal, naj tisti brez greha prvi vrže kamen. Zakaj? Zato ker smo te Jezusove besede že tolikokrat slišali, pa nas zgleda nič ne ganejo. Še kar opravljamo, obrekujemo, obsojamo in mečemo razno kamenje v druge, ki se nam ne zdijo po naših merilih in zaradi tega veliki grešniki.
Ti judje pa so odvrgli kamenje. Torej so morali nekaj videti, nekaj doživeti, česar samo besede, pa še te površno prebrane, ne morejo izraziti. Videli so Jezusovo obličje, Njegove oči, zazrli so se v Božje oči in kamenje je padlo iz njihovih rok.
Tudi nas Jezusove besede največkrat ne ganejo. Bi radi odvrgli kamenje? Poskusimo začutiti s svojim srcem, kaj nam govorijo Jezusove oči in ne samo slišati z razumom, kaj nam govorijo njegova usta. Sočutje, ljubezen, usmiljenje z ženo, pa globoko razočaranje nad judi, ki so tako popačili božjo pravičnost. Če bi to uspeli videti v božjih očeh, bi odvrgli kamenje tudi mi.