SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
PONEDELJEK, 16. MAREC 2020
2 KRALJEV 5,1-15
Tiste dni je bil Naaman, vojskovodja aramskega kralja, pri svojem gospodu ugleden in spoštovan mož. Po njem je Gospod naklonil zmago Aramcem. Toda mož, hraber vojak, je bil gobav. Aramci pa so na vojnem pohodu kot ujetnico odpeljali iz Izraelske dežele majhno deklico. Ta je služila pri Naamanovi ženi. Rekla je svoji gospodinji: »O, ko bi bil moj gospod pri preroku v Samariji, gotovo bi ga ozdravil od njegovih gob.« Naaman je šel in sporočil svojemu gospodu: »Tako in tako je govorila deklica iz Izraelske dežele.« Aramski kralj je odgovoril: »Pojdi, pošljem pismo Izraelovemu kralju.«
Odpravil se je na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil ter izročil Izraelovemu kralju pismo s tem besedilom: »Zdaj, ko pride to pismo do tebe, glej, pošiljam svojega služabnika Naamana k tebi, da ga ozdraviš njegovih gob.« Ko je Izraelov kralj prebral pismo, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ker ta pošilja k meni, da ozdravim moža njegovih gob? Spoznajte torej in uvidite, da se hoče spreti z menoj!«
Ko pa je Božji mož Elizej slišal, da je Izraelov kralj pretrgal svoja oblačila, je dal kralju sporočiti: »Zakaj si pretrgal svoja oblačila? Naj pride k meni in naj zve, da je prerok v Izraelu!« Prišel je torej Naaman s konji in vozom ter se ustavil pri vratih Elizejeve hiše. Elizej mu je poslal sla z naročilom: »Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš spet zdrav in čist!«
Naaman je jezen odhajal in govoril: »Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rane in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti?« Obrnil se je torej in srdit odhajal. Njegovi služabniki so pristopili in mu rekli: »Oče, ko bi ti bil prerok naročil kaj težkega, ali bi ne bil tega storil? Koliko bolj, ko ti je rekel: Umij se in boš čist!« Tedaj je šel in se po besedi Božjega moža sedemkrat potopil v Jordanu. Njegovo telo je spet postalo kakor telo majhnega dečka; bil je čist.
Tedaj se je vrnil z vsem svojim spremstvom k Božjemu možu. Ko je prišel, se je ustopil predenj in rekel: »Glej, spoznal sem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu.«
Prijatelji, kolikokrat smo brali zgodbo vojskovodje Naamana in preroka Elizeja, pa se nas zares ni nikoli dotaknila. Kužna bolezen je bila namreč do sedaj za nas samo nekaj teoretičnega, a sedaj je drugače. Zares se lahko vživimo v tega moža, ki je okužen z gobavostjo, težko, bolečo, kužno, socialno izključujočo in na koncu smrtno boleznijo v času, ko ni bilo nobenega zdravila, nobenega zdravnika in nobenega upanja. Vseeno je z upanjem iskal rešitev pri preroku Elizeju v Izraelu. No, če dobro beremo, ne pri preroku samem, ampak pri njegovem Bogu.
Da, celo pogani so v tistem času bolj verovali v Božjo moč kot danes verujemo in zaupamo mi, Jezusovi učenci. Zastavimo si namreč vprašanje: kolikokrat smo od začetka nevarnosti te nove kužne bolezni zares goreče in z vero molili, naj Bog naredi čudež? Ali ne bulimo raje večinoma vsi v TV in na splet in ne iščemo tisoč in eno človeško rešitev za krizo, kot pa da bi molili?
Papež Frančišek je včeraj, v nedeljo, prosil za čudež, naj Bog zaustavi pandemijo. Kaj si ob tem rečemo? Da je papež naiven? Da je to itak njegova naloga? Da tako nič ne bo? Pa vendar je to za vernika vendar najbolj naravno in pričakovano dejanje: da goreče vsak dan v zaupanju prosi Boga za zdravje in pomoč. Kaj bo še potrebno, da bomo zares začeli moliti? Če nič drugega, je to pokazatelj, da nevarnost bolezni še ni tako huda ali pa se je preprosto ne zavedamo – ker pač še ne molimo dovolj, ker ne molimo zares.