SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

NEDELJA, 9. FEBRUAR 2020

MATEJ 5,13-16

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Prijatelji, danes nas evangelij sooča z najtežjo nalogo krščanskega življenja. Biti sol in biti luč. To ni predlog, kaj naj bomo, niti zapoved, naj to bomo, ampak samo preprosto dejstvo, da to smo. Jezus izrecno pravi, da smo to že. Vi ste (že) sol, vi ste (že) luč.

Kako to? Preprosto: če smo Jezusovi, ne moremo to ne biti. Če smo se odločili, da je Jezus naš Gospod in naš Bog, nam samodejno pripade tudi to, da smo v tem svetu nekaj posebnega, nekaj, kar obsije stvari in daje okus hrani. Skozi nas sije Bog. S tem pa smo v središču pozornosti, kot luč v svetilniku in sol v hrani.

Dokler smo Jezusovi, smo sol in luč. Ko od njega odpademo, se “pokvarimo“, kot sol in “ugasnemo“ kot luč. Današnji odlomek nas torej ne vzpodbuja, kaj naj postanemo, ampak nam pove, kaj naj ostanemo. Ni težko ostati sol in luč, dokler slavimo nebeškega Očeta v nebesih in posnemamo Jezusa v dobrih delih. Ko na Boga in bližnjega pozabimo, pa nismo za nič drugega več, kot “da se nas proč vrže“ in takrat nas bodo pohodili.

Sol in luč.