SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

NEDELJA, 8. MAREC 2020

MATEJ 17,1-9

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«

Prijatelji, kako težko je bilo trem učencem oditi iz gore. Prišli so na vrh in ugledali nebesa. Kar naselili bi se tam in tam večno ostali: nobenega trpljenja več, nobene žalosti, nobenega križa, samo veselje.

A so morali za Jezusom nazaj v dolino. Njihovo delo še ni dokončano. Bog ima zanje še nek namen za izpolnit in nalogo za dokončat. Iz učencev morajo postati apostoli, misijonaji in še drugim ponesti to veselo novico, da nas na koncu čakajo nebesa.

Morajo postati prvi papež, prvi Jeruzalemski škof in evangelist božje ljubezni. Še nekaj let morajo hoditi po tej poti in na njo poklicati še mnoge, preden se bodo spet na “vrhu gore“ pridružili Jezusu, Mojzesu in Eliju.

Ja, to velja tudi za nas. Dokler smo na tem svetu, hoja za Jezusom pomeni biti apostol in drugim kazati na Boga.