SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

4. POSTNA NEDELJA

22. MAREC 2020

JANEZ 9,1-41

1

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva.

2-5

Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

6-7a

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil.

7b

Ko se je vrnil, je videl.

8-24

Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.

Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.«

25-34

On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

35-38

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.

39-41

In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Prijatelji, vabim vas, posebej ker je Gospodov dan, da nekoliko bolj zagriznemo v ta, za ta sedanji trenutek, zelo pomenljiv odlomek Božje besede. Dinamiko dogodka sem razdelil na osem delov, ki so označeni po vrsticah. Pa sledimo, kaj se je zgodilo in kaj nam ta čudež pove danes.

Pomembno je, da nikoli ne pozabimo, da je Jezus med drugim tudi Zdravnik. Zdravnik z veliko začetnico, kar ne označuje samo njegove božanskosti, ampak tudi dejstvo, da Jezus ozdravi celotnega človeka in ne samo telo. Da ozdravlja vse, kar človek je, če mu človek to le dovoli.

Začne se vedno tako, da Jezus sam vstopi v človeško situacijo in prepozna stanje, v katerem je človek. Tako nam prva vrstica (9,1) pove, da je Jezus videl slepega človeka. Opazi ga in pristopi.

Z vprašanjem učencev se prične postopek diagnoze: zakaj je ta človek slep? (9,2-5). Prepoznati je potrebno pravi vzrok in Jezus zanika zmoto, da je človek zaradi grehov prednikov bil kaznovan. Tudi ne zaradi lastnih grehov. Človek nikoli ni kaznovan z boleznijo. Bog človeka ne kaznuje. Pač pa Bog uporabi bolezen, stisko, trpljenje, ki ga sicer ni sam povzročil, da se razodene v življenju človeka in ga nato lahko popelje s seboj.

Nato se začne terapija. (9,6-7a). Pravzaprav je to za Boga najlažji del, ker je vsemogočen. Narediti blato in človeka poslati na umivanje je samo zunanja simbolika božje moči, da lahko ozdravlja. In človek, ki to naredi, ozdravi. (9,7b)

Tukaj bi se človeška zgodba končala. Zdravniki so uspešno diagnosticirali in pozdravili s prepisano terapijo bolezen. Človeško telo si je opomoglo in lahko gremo domov. A za Boga to ni dovolj. Zapomnimo si, Bog ozdravlja celega človeka in sleporojeni še zdaleč ni v celoti ozdravljen. Sedaj mora ozdraveti še človekova duša, da se bo obrnil k Bogu in bo zveličan.

Razprava o čudežu (9,8-24) je pravzaprav razglabljanje, ali je Jezus Bog ali ne. To je tečaj, na katerem se vsa zgodba vrti. Tukaj padeš ali pa se dokončno pobereš in obstojiš. Tudi zato je to najdaljši del današnjega odlomka. Nenehni dvom v resničnost dogodka, resničnost bolezni, resničnost besed priče, ki je to sama doživela. A ob teh dvomih in razpravah se zares odprejo ozdravljenčeve oči. Vse to mu pomaga, da ne pozabi, kar se je zgodilo in se ne utopi v vsakdanjosti, ampak razglablja, se spominja, premišljuje in o tem govori. Farizeji ne vedo, da si delajo medvedjo uslugi s tem, ko se gredo to “inkvizicijo“, kajti prej slepemu pomagajo, da prepozna, kaj se mu je v resnici zgodilo. 

In zgodi se spreobrnenje (9,25-34). Sleporojeni se razglasi za Jezusovega učenca. Ve, da je Jezus prerok, ve, da se ga splača poslušati in se od njega učiti, ve, da je Jezus od Boga. ne ve pa še bistvenega in to se zgodi  nadaljevanju.

Jezus ozdravljenca sam poišče (9,35-38) in se mu razodene kot Bog in prej slepi sedaj spregleda. Tako kot prej telesne, se mi sedaj odprejo duhovne oči. Sprejme Jezusa Kristusa za svojega Boga in Gospoda.

Zgodba se zaključi z naukom (9,39-41), kakšne so posledice naše odločitve za  Boga ali proti Njemu. Če človek namreč ostane duhovno bolan, bo žalostno končal v grehu, kar je stanje brez Boga. To je stanje večnosti, ki jo imenujemo pekel. 

Prijatelji, kaj je torej tisto, kar bi nam prav danes, ob kužni epidemiji, Bog rad sporočil?

• Da je Bog vedno tu in da pozna naše bolezni in bolečine. Ne bo nas pustil na cedilu, zato naj nas ne bo strah.

• Da je sedaj priložnost, da odrinemo na globoko, da spregledamo, da se pustimo nagovoriti Bogu, ki nas ozdravlja.

• Da naj zaupamo v božjo previdnost, da bo uporabil to našo stisko za nekaj čudovitega. Z nami ima velike načrte in sedaj, ko smo sami sebe skozi bolezen našli, smo sposobni ta Njegov načrt izvrševati.

• Da je potrebno zaupati, da je Bog zmožen čudeža, da je vsemogočen in da lahko premagati tudi to bolezen, da torej izpovedujmo vero vanj, kajti v moči te vere Bog lahko poseže v naše življenje.