SANDI KOREN
Dnevna misel ob božji besedi

NEDELJA, 2. FEBRUAR 2020 – SVEČNICA

LUKA 2,22-40

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.

Prijatelji, Božja beseda današnjega praznika razkriva resnico, kot sveča, luč, razkriva dejstva takšna, kot so. Ta resnica je, da se v Božji prisotnosti razkrijejo misli naših src, kaj torej je v njih.

Simeon in Ana predstavljata človeka, ki je božji. Tak človek ima v srcu Boga in se Boga vedno razveseli. Veruje, upa, ljubi. Sprejema vse, kar je božje. Živi po božjih načrtih zanj, Bogu ne nasprotuje in o Bogu pričuje. Zanj da življenje. Tudi če ga Bog potegne iz njegove cone udobnosti, kar ima Bog navado narediti, se ne upira in naredi, kot Bog želi.

Drug človek ni božji. Pred takimi ljudmi Simeon svari Marijo. Takšni ljudje bodo Jezusu nasprotovali, mnogi bodo ob Njem, ki je Bog, padli. Takšni ljudje tistim, ki so božji, zaradi tega, ker so božji, povzročajo bolečine. Skozi vso zgodovino se je to dokazalo kot resnica: mučenci za vero, pričevalci, ki so zasramovani, upor, kjer se dela božje delo, zasmehovanje, obrekovanje in preganjanje tistih, ki oznanjajo in pričajo o Bogu. To niso samo izkušnje preteklosti, ampak realnost sedanjosti. To je resnica o hudem duhu, ki se upira božjemu delovanju v svetu preko božjih ljudi.

Postavljeni smo pred odločitev: biti božji ali posvetni. Biti Njegovi ali sami svoji. Se postaviti na Njegovo stran kljub dejstvu, da bomo na tem svetu preganjani in se bo “vse slabo zoper nas govorilo“, ali pa se v svoji lagodnosti odpovedati božjemu klicu, da nas nič ne zmoti v užitkarstvu in varljivem miru?

Kdor zdravo razmišlja, nima izbire. Kaj je 70, 80 ali celo 100 let zasramovanja, preganjanja in trpljenja na tem svetu proti vsej večnosti? Lahko pa ostanemo pri kratkoročnem mišljenju, da se prilagodimo, kakor veter piha, pa se poigramo z usodo svoje nesmrtne duše.

Jezus darovan v
Jeruzalemskem templju
40. dan po rojstvu.