SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

NEDELJA, 15. MAREC 2020

JANEZ 4,5-15

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«

Prijatelji, čudovito 4. poglavje Janezovega evangelija nam na 3. postno nedeljo prinaša Jezusovo srečanje s Samarijanko. Kolikokrat smo slišali ta odlomek, tokrat pa ima za nas posebno sporočilo. Sporočilo o “živi vodi“.

Ljudje živimo svoje življenje. To izgleda dokaj lahko početje, dokler se v nekem trenutku tako ne zalomi, da doživimo prelomnico, ki nam pove, da smo ranljivi in celo umrljivi. Takrat dojamemo, da je to, kar imamo, premalo. Premalo je voda, s katero se odžejamo za uro ali dve, pa jo moramo spet zajemati. Premalo je to, kar ta voda predstavlja in mislimo, da nas bo rešilo: bogastvo, znanje, iznajdljivost, moč, volja, pogum, državne inštitucije, armade in znanost, šport in kultura, celo zdravstvo – vse je premalo. Vse to je zgolj navadna “voda“, ki je nikoli nimamo dovolj in ki nas na koncu ne bo rešila.

Ko doživljamo ob epidemiji koronavirusne bolezni strah pred kolapsom družbe in posameznika v njej, ko doživljamo nezadostnost človeškega ukrepanja, ko doživljamo, kako ljudje izgubljajo upanje, pogum in mir in se to odraža v njihovih pogledih, besedah in dejanjih, nam postane jasno, kako veliko je pomanjkanje “žive vode“. Leta in desetletja smo kot družba “živo vodo“ odklanjali in trdili, da je ne potrebujemo. Marsikateri posameznik je ob osebnem zlomu poiskal “živo vodo“, a kot družba smo se tej ideji “žive vode“ posmehovali in jo prezrli, o njej nismo dovolj poučili otrok in vsaka generacija je bila vedno bolj žejna, a ni vedela česa.

In kaj je “živa voda“? Enostavno, to je BOG. Božja milost, njegova prisotnost. To nam daje Jezus: Boga. Boga nismo sprejemali, Boga smo zavračali in se napajali samo z navadno vodo in vsem zemeljskim, zato smo ostali na površini, kar se je in se še bo sedaj bolj pokazalo. V trenutku so mnogi posamezniki izgubili vrednote, za katere so trdili, da jih imajo: solidarnost, skrb za drugega, nesebičnost, ljubezen. Ko so korenine samo na površini, se v suši tako bitje posuši.

Ta epidamija nas nečesa uči. Kljub temu, da pametujemo, kako Boga ne potrebujemo in da sami zmoremo, da je Bog mrtev, da Ga nikoli ni bilo, kljub temu, da uvajamo namesto vere nekakšno posvetno etiko, kljub temu, da zatrjujemo, kako “nam ni treba k maši, samo da smo dobri ljudje“ se je in se še bo bolj pokazalo, da ko gre zares, se brez Boga ne da. Pokazali so se samo obrisi krize in ljudje so padli v paniko, strah, obup in samoohranitveni nagon je preplavil mnoge tako močno, da so popolnoma pozabili na to, da bi naj bili “dobri ljudje“.

Prejšnje vojne so se bojevale in prejšnje krize so se preživljale v časih, ko je zaupanje v Boga imelo še domovinsko pravico v našem svetu. Tako so ljudje kljub grozotam in trpljenju nekako prestali vse hudo. Z zaupanjem v Boga! Ali smo še toliko odporni in pripravljeni sedaj, ko smo Boga že dolgo nazaj nagnali? Ali pa nam bo morda kriza pokazala, da Boga potrebujemo in da se brez Njega ne da in se Ga bomo zares oklenili?

Tako bo, kot vedno: nekateri se bodo Boga oklenili in spet drugi ne. A Božja milost je velika. Jezus ponuja živo vodo. Ni daleč. Izrecimo Tomaževe besede z zaupanjem, na kolenih: Moj Gospod in moj Bog! In zares nam bo dal žive vode.