SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

26. MAJ 2020

TOREK 7. VELIKONOČNEGA TEDNA

APOSTOLSKA DELA 20,17-27

Tiste dni je Pavel iz Mileta poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Veste, kako sem ves čas živel med vami, od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, in služil Gospodu z vso ponižnostjo, v solzah in preskušnjah, ki so me zadele zaradi judovskega zalezovanja; kako nisem opustil nič koristnega, da bi vam ne bil oznanjal in vas učil javno in po hišah, dokazujoč Judom in poganom spreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.
In glejte, ujetnik Duha grem zdaj v Jeruzalem, ne da bi vedel, kaj se mi bo tam zgodilo; le da mi Sveti Duh po vseh mestih spričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti. Toda mislim, da življenje zame nima nobene vrednosti, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o Božji milosti.
In zdaj, glejte, vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, med katerimi sem hodil in oznanjal Božje kraljestvo. Zato vam današnji dan spričujem, da sem nedolžen nad krvjo vas vseh. Nisem se namreč ognil, da bi vam ne bil oznanil vse Božje volje.«

Prijatelji, osrednja misel današnje Božje besede je Pavlovo pričevanje, kako “njegovo življenje zanj nima nobene vrednosti, samo da dokonča svoj tek in dovrši službo, ki jo jo prejel od Gospoda Jezusa, da spriča blagovest o Božji milosti.“

To Pavlovo trditev moramo večkrat prebrat. Njegovo zemeljsko življenje zanj ni največja vrednota, v bistvu sploh ni vredno nič, razen v kolikor ima odnos do Gospoda Jezusa Kristusa. Njegovo življenje je nekaj vredno le, če z njim služi Bogu. Življenje človeka je torej brez pomena, če je namenjeno samemu sebi, samo, če izpolnjujemo Božjo voljo, ima naše življenje nek pomen.

To si moramo večkrat prebrati in razmisliti, ker je tako v nasprotju z današnjo večinsko miselnostjo, da težko razumemo. Nam se zdi, da je življenje največja vrednota. Zakaj? Ja ker smo pač živi. Živeti je nekaj največ. Ampak živeti, da pač živimo, je nesmiselno. To je kot da bi rekli, da brisača obstaja, da pač obstaja. Ne, brisača obstaja, da se z njo obrišemo. Zato tudi ne živimo, da pač živimo, ampak živimo, ker nas je Bog ustvaril z namenom in ta namen je, da smo v odnosu z Bogom, da nas On ljubi in da mi lahko to ljubezen sprejmemo in jo podarjamo naprej. Krščanski pogled na življenje ni v neki naključnosti življenja, ki ga pač imamo. Ne gre za to, da smo lahko veseli, da življenje pač imamo in ga moramo sedaj izživeti in izžeti za svoje užitke do zadnje kapljice. Ne, življenje nam je podarjeno z namenom, ta namen pa je ljubiti.

Zato Pavel pravi, da življenje samo po sebi zanj nima nobene vrednosti, življenje, ki je usmerjeno v ljubezen, izpolnjevanje Božje volje in izvrševanje Božjega namena pa bo živel v vsej polnosti, dokler mu bo Gospod dal živeti.