SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
24. MAJ 2020
7. VELIKONOČNA NEDELJA
JANEZ 17,1-11
Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Prijatelji, ok. leta 321 je duhovnik Arij poslal svojemu škofu Aleksandru v Aleksandriji v Egiptu pismo, v katerem je izpovedal svojo vero, da Jezus Kristus ni Bog, ampak samo ustvarjena stvar, človek, tako kot drugi ljudje, živali in vse stvarstvo. Kmalu, l. 325, je bil sklican Nicejski koncil, ki je Arijevo učenje razglasil za krivoverstvo. Namreč, največjega pomena je, da priznamo in verujemo v enega gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom, … Besede so nam znane, saj so del Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki jo danes izpovedujejo vse krščanske Cerkve brez razlike.
Zakaj je tako pomembno, da je to tako jasno napisano in da to vsako nedeljo pri maši izpovemo? Ker če Jezus Kristus ni Bog, ampak samo človek, nas na križu ni mogel rešiti. Človek se namreč ne more odrešiti sam. Sam se lahko samo pogubi, kot je dokazal vse od Adama in Eve naprej vse do danes. Reši pa ga lahko samo Bog. Samo Bog zmore zveličati človeka. Zato, če Jezus ni Bog, ampak samo človek, je tako, kot da bi na križu umrl jaz ali ti. Bog nas ne bi odrešil na križu in vsa naša vera bi bila zaman in kristjani bi lahko “zaprli štacuno in spakirali kufre“, kot nas mnogi že dolgo pozivajo.
A kaj se bi zgodilo potem? Svet brez Boga bi potonil. Tudi če v Boga ne verujem, brez Boga ne morem živet. Brez Boga vse propade. Brez Boga oblast prevzame hudič in v človeku obudi vse najslabše. Na prvo mesto stopijo pohlep, zavist, boj za oblast, napuh in vse gre k hudiču, dobesedno.
A Jezus je Bog in mnogi ne bomo tega nikoli nehali verovati. Cerkev je na koncilu v Niceji poskrbela, da se je to skrbno zapisalo in da tedensko to vero obnovimo v bogoslužju. Žívimo to vero tudi v dejanju, v veri, da je Jezus Gospod vedno z nami in aktivno sodeluje v našem življenskem prizadevanju, da postanemo sveti.
Nicejski koncil