SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
23. MAJ 2020
SOBOTA 6. VELIKONOČNEGA TEDNA
JANEZ 16,23-28
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.
To sem vam govoril v prilikah; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom očitno oznanjeval o Očetu. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; Oče sam vas namreč ljubi, ker vi mene ljúbite in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.
Prijatelji, dovolite, da danes uporabim nekoliko daljše razmišljanje, del uvoda v doktorsko dizertacijo jezuita p. dr. Jožeta Robleka, ki govori o problemu prosilne molitve v modernem svetu.
“Molitev je danes v krizi. O tem govorijo dejstva. Nič več ni nekaj tako samoumevnega, kot je bila v prejšnjih stoletjih poganstva, judovstva in krščanstva. Ne spada več med splošne družbene dejavnosti. Celo verniki so začeli opuščati razne molitvene pobožnosti: rožni venec, litanije in družinsko molitev. Tudi tisti, ki bi rad molil, čuti, da je danes teže moliti, kot je bilo včasih. Vsak lahko prizna, da se je prej več molilo. Vse to nam da misliti, da se z molitvijo nekaj dogaja; vedno manj jo cenijo, vedno bolj pa človeško delo. Zato se vernik upravičeno sprašuje: kakšno vrednost ima molitev v dobi aktivnosti? Ali ima človeška dejavnost večjo vrednost kot molitev? Ali je molitev le navidezna dejavnost, kakor nekateri trdijo?
Najdejo se celo taki kristjani, ki skušajo živeti pred Bogom brez molitve. Prepričani so, da se mora kristjan danes posvetiti izključno delu ljubezni, ker je bistvo krščanske vere dejavna ljubezen. Zdi se jim, da je molitev postala za mnoge prej ovira kot pa pomoč in spodbuda za pravo krščansko življenje, posebno, ko gre za prosilno molitev, ki je pravzaprav glavna, osnovna in osrednja molitev vernega človeka.
Če pogledamo globlje v današnji problem molitve, bomo videli, da je pravzaprav postala prosilna molitev vprašljiva, da je prav ta povzročila splošno krizo molitve. Vernik je začel počasi opuščati prosilno molitev za časne zadeve: lepo vreme, blagoslov polj, uspeh pri delu itd. Zazdela se mu je odveč, ker je dobil vtis, da gre brez nje prav tako dobro, če ne še bolje. Ob vedno večjem človekovem napredku in družbeni moči je dobil občutek, da prosilna molitev nima več pravega prostora v njegovem življenju; prosijo samo še tisti, ki niso sami sposobni, da bi v svoje lastne roke vzeli krmilo življenja. Uspehi, ki jih dosega posameznik, niso rezultat človekove prosilne molitve, temveč njegove ustvarjalne dejavnosti. Prevzema ga neki neprijeten občutek, da prosilna molitev krepi v človeku nesamostojnost, nezrelost, pasivnost; ne vzgaja ga za resno in dejavno spoprijemanje in premagovanje življenjskih težav. Neverni ga imajo za naivneža, ker verjame, da je Bog zato tu, da bi popravljal človeške napake in spodrsljaje.
V takšnem miselnem ozračju ni nič čudnega, če se vernik sprašuje: ali sploh še koristi prosilna molitev? Ali ima še kakšen smisel za današnjega kristjana? Ne sprašuje se samo, kako in kaj naj prosi, temveč predvsem, če naj sploh še prosi. Ali je prosilna molitev res njegova bivanjska potreba, kot je potreba po ljubezni in pravici? Ali pa je samo zgodovinsko pogojena? In naj tako opusti prosilno molitev ter goji v sebi samo zahvalno in častilno molitev?!“
Vabim vas, da večkrat natančno preberete zgornje misli. Kako pravilno opiše, zakaj več ne molimo, predvsem prosilno molitev. Potem pa vas vabim, da Boga nekaj poprosite in zmolite za to en Očenaš in Zdravamarijo.
