SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi
20. MAJ 2020
SREDA 6. VELIKONOČNEGA TEDNA
APOSTOLSKA DELA 17,15; 17,22-18,1
Tisti, ki so spremljali Pavla, so ga tiste dni pripeljali do Aten, in so se vrnili, ko so prejeli naročilo za Sila in Timoteja, naj čim prej prideta k njemu. Pavel je stopil v sredo areopaga in spregovoril: »Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Ko sem namreč hodil okrog in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, na katerem je bilo napisano: ›Neznanemu bogu.‹ Kar torej častite, dasi ne poznate, to vam jaz oznanjam.
Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je Gospod nebes in zemlje, ne stanuje v templjih, narejenih z rokami; tudi si ne da streči s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, kajti on sam daje vsem življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji. Odmeril je in določil bivanju ljudi čase in meje: da bi iskali Boga, če bi ga morda otipali in našli, zlasti ker ni daleč od nobenega izmed nas. V njem namreč živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: ›Celo njegovega rodu smo.‹
Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, izdelku človeške umetnosti in zamisli. Bog je zatisnil oči nad časi te nevednosti, zdaj pa oznanja ljudem, naj povsod delajo pokoro; določil je namreč dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli verovati vanj, ga je obudil od mrtvih.«
Ko so pa slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali drugikrat.« Tako je Pavel odšel iz njih srede. Nekaj mož se mu je pa pridružilo in so vero sprejeli, med njimi tudi Dionizij Areopagit in žena Damara, in še drugi z njima. Potem je Pavel odpotoval iz Aten in prišel v Korint.
Prijatelji, Atene, najpomembnejše mesto grške civilizacije in antične kulture, je v Svetem pismu omenjeno samo na tem mestu in še tu kot mesto, ki evangelija ni hotelo sprejeti, razen nekaj posameznikov. Mesto filozofov in rojstva demokracije se je posmehovalo sporočilu o Jezusovemu vstajenju.
To ni prav nič posebnega. Veliki v očeh tega sveta so pogosto majhni v Božjih očeh. Majhni ne zaradi Boga, ki bi jih zavračal, ampak zaradi svoje ošabnosti in občutka velepomembnosti. Atene, ki so cenile svojo prvenstvo in zgodovinski pomen, bi morale pred Bogom prav tako kot najneznatnejša vasica upogniti koleno, a tega niso bile sposobne, vsaj takrat še ne.
A kot lahko beremo, so se tudi tam našli posamezniki, ki so se obrnili k Bogu in ščasoma so ti ljudje prekvasili vso družbo. Če se današnji zahodni svet zdi tako podoben Atenam v svojem posmehovanju Bogu in zamahovanju z roko, češ, “o tem te bomo poslušali drugikrat“, bodimo mi kvas in sol in luč, tako da se pridružimo Gospodu Jezusu in njegovim učencem.
Atene.