SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

19. AVGUST 2020

SREDA 17. TEDNA MED LETOM

MATEJ 20,1-16

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodil se je z delavci za en denar na dan in jih poslal v vinograd.
In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: »Pojdite še vi v vinograd in, kar bo prav, vam bom dal.« In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako.
Ko je šel okrog enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: »Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?« Odgovorijo mu: »Nihče nas ni najel.« Reče jim: »Pojdite tudi vi v vinograd!«
Ko se je pa zvečerilo, pravi gospodar vinograda svojemu oskrbniku: »Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!« Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in vsak je dobil en denar. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak en denar.
In ko so prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem in so rekli: »Ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« On pa je odgovoril enemu izmed njih: »Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi za en denar z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje srce hudobno, ker sem jaz dober?« Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.

Prijatelji, Jezusova razlaga zgornje prilike je zelo jasna, a kljub temu se nam ponavlja vedno isti impulz: kako je lahko hišni gospodar tako nepravičen, da so vsi dobili enako, pa čeprav so eni delali 12 ur in drugi samo eno uro? Impulz je razumljiv, ker razmišljamo v logiki “zaslug“, torej, koliko si kdo zasluži za svoje delo. Ves svet tako deluje in vsi vemo, da če več delaš si pač več zaslužiš.

Morda bi se nam celo zdelo potrebno Jezusa opomniti, naj drugič ne uporabi v svoji priliki kategorij, kot so delo, plačilo, urna postavka, … ker tega pač v logiki današnje ekonomije ne bomo razumeli. No, morda pa je ravno to potrebno, da nas “uščipne“ in tako naredi pozorne za resnico, ki nam jo pripoveduje. Namreč, v priliki ne gre za to, koliko si kdo za svoje delo zasluži, ampak koliko tisti, ki ima, zastonj podari od svojega.

Nebeškega kraljestva si namreč ne moremo zaslužiti. Bog nam ga daje zastonj. In Bog ga želi podariti zastonj vsakemu, tako tistemu, ki vse življenje izpoveduje svojo vero in živi po zapovedih kot tudi tistemu, ki se zadnjo uro življenja obrne k Bogu. Bog je pač velik, usmiljen in ljubezniv in nikogar ne zapusti. Če se torej usajam, češ, kako se lahko Bog usmili nekoga, ki je samo uro bil njegov, jaz pa sem vse življenje delal Zanj, tega ne počnem iz občutka pravičnosti, ampak iz zavisti in “hudobnega srca“.