SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

14. AVGUST 2020

SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

1 JANEZOVO PISMO 3,14-18

Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo; kdor ne ljubi, ostane v smrti. Vsak, kdor brata sovraži, je ubijavec, in veste, da noben ubijavec nima v sebi večnega življenja. Na tem smo ljubezen spoznali, da je on dal življenje za nas; tudi mi smo dolžni za brate dati življenje. Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

Prijatelji, v življenju se nam velikokrat ponavlja beseda “ali“. Določa naše izbire. “Biti ali ne biti“, pravi Hamlet v znani istoimenski Shakespearovi drami in govori o, tako se zdi, največji človekovi izbiri: živeti, bivati ali ne živeti, umreti in ne biti več. Človek, ki doživlja nesrečo in trpljenje, se vpraša, ali bi ne bilo bolje umreti kot živeti to življenje in hkrati ali ni smrt še hujša usoda kot to nesrečno življenje, če ne veš, kaj te v smrti čaka?

To so lahko težka življenska vprašanja, a za sv. Maksimilijana Kolbeja tukaj ni bilo dvoma. Kot globoko veren je vedel, da je samo ena resnična izbira za človeka: ljubezen ali smrt. To izbiro ubesedi apostol Janez po tistem, ko je najprej stal pod križem in nato pred praznim grobom in spoznal, da je njegov Gospod izbral ljubezen in premagal pravo smrt.

Maksimiljan se je, ko se je javil, da bo umrl namesto bližnjega, prav tako odločal po načelu “biti ali ne biti“, ampak v luči ljubezni nad smrtjo. Biti v ljubezni in večno živeti raje kot pa poskrbeti zase in ne biti več, umreti za nebesa. Resno je vzel Janezovo opozorilo: “ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.“ Dajmo ga tudi mi, tudi za ceno lastnega ponosa, lastnega prav, lastnega udobja in lastnega imetja.

sv. Maksimilijan Marija Kolbe, mučenec Auschwitza.