SANDI KOREN
Dnevna misel ob Božji besedi

11. AVGUST 2020

SV. KLARA

OZEJ 2,16.17.21-22

Zato, glej, jo privabim, jo povedem v puščavo, spregovorim ji na srce! Potem ji vrnem njene vinograde, in dolino Ahor naredim za vrata upanja. Tam bo voljna kakor v mladih dneh, kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele. S teboj se zaročim na veke; s teboj se zaročim v pravičnosti in pravu, v ljubezni in usmiljenju; s teboj se zaročim v zvestobi, in spoznala boš Gospoda.

Prijatelji, prerok Ozej govori o izvoljenem ljudstvu kot o nezvesti božji ženi, ki pa jo želi Bog tako močno, da bo naredil vse, da se mu vrne v objem. Človek je za Boga nekdo, ki mu želi biti najbližje, kot žena, ki jo poročiš in nikoli ne izpustiš, četudi ti je nezvesta.

Vsake toliko pa se pojavi kdo, ki povrne upanje, ki je zvest bolj, kot človeške moči dopuščajo in ki se odloči za Boga z vso dušo, telesom in mišljenjem. Med take ljudi lahko prištejemo tudi sv. Klaro, svetnico, ki je bila božja nevesta v pravem pomenu besede in ki se je Gospodu predala popolnoma in zato Gospoda tudi zares spoznala.

Spoznati ženo je v starozavezni govorici koda za intimo dejanje med možem in ženo. Odločitev za Boga mora biti človekovo intimno dejanje popolne podaritve. Kar ne daš nikomur drugemu, podariš Bogu. Popolno zaupanje, popolno iskrenost. Verjameš in podariš. Nato pa se ti Gospod podari. To pomeni “hrepeneti po večjih milostnih darovih“, kakor Pavel naroča Korinčanom. Hrepeneti po takem odnosu z Bogom, ki odpre vrata Božjemu prihodu in nato te nič zemeljskega ne more več zasvojit.

Sv. Klara, prosi za nas.

Pravo prijateljstvo med Klaro in Frančiškom.