Smo v času, ko obhajamo prva obhajila, birme, krste in poroke, v času, ko se praznovanja vrstijo in smo del tega dogajanja ali sami v naših ožjih družinah ali pa kot sorodniki, sosedje in prijatelji.

Kaj pa je zakrament? Zakaj želijo ljudje za svoje otroke, da pristopijo k obhajilu ali birmi, zakaj jih prinesejo h krstu? Pravilni odgovor bi bil, da gre za osebno srečanje z Bogom, za izpoved vere, za darove milosti, ki jih po zakramentih prejmemo in pot vere, ki nas vodi preko zakramentov k Bogu in na koncu v večno življenje. In morda večinoma mnogi ta odgovor tudi znajo povedati. In vendar!

Kot dobri dušni pastir, ki ga morajo skrbeti ovce, ki so mu zaupane, se kot župnik vedno znova v pomladnem času, ki je poln zakramentalnih praznovanj vprašujem, ali to verniki res verujejo. In naj mi oprostijo vsi, ki se jim zdi, da sem preveč polemičen, a iz mojega zornega kota se zdi, da sem še premalo.

Iz izkušenj namreč vidim, da večina vidi v zakramentih uvajanja, ki so krst, obhajilo in birma, predvsem praznovanje. Da gre predvsem za razlog za praznovanje. Gre za tisti dan, za zunanjo slovesnost, za obleko, darila, kosilo, srečanje, zunanji obred, tako v cerkvi kot še bolj ljudsko obredje ob določenem slavju. Kot se spomnimo iz mladosti, kot vidimo pri drugih, kot nas nagovarjajo reklame. Zakrament kot razlog za praznovanje je dovolj velik, a ne sme imeti prevelikih posledic ali pogojev.

Poglejmo si torej, ali to drži. Zakramentov je 7. Najprej so trije zakramenti uvajanja: krst, evharistija (obhajilo), birma. Sta dva zakramenta ozdravljenja, spoved in bolniško maziljenje, ter dva zakramenta posvetitve odraslega življenja, poroka in mašniško posvečenje.

Pri spovedi in bolniškem maziljenju ni zunanjega slavja. Gre resnično za intimno dejanje med Bogom in človekom, človek pristopi z vero in Bog mu pomaga. Spovednice so resnično večinoma prazne, otroci pridejo k spovedi pod nekim pritiskom obveze pred obhajilom in birmo, sicer pa je prejem tega zakramenta med odraslimi verniki resnično majhen. Prav tako maziljenje za bolnike in ostarele, ki je prej izjema kot pravilo. Gre za človekovo dejanje vere, ne slavje. Ni množic.

Pri poroki in mašniškem posvečenju pa je seveda slavje veliko, a je cena za slavje tudi zelo velika, prevelika. Ko se dva poročita, to prinaša s seboj zakonsko zavezo in obveze do smrti, še bolj je ta odločitev velika za bodočega duhovnika. Tudi zato so pari, ki se poročijo, v manjšini, novih maš pa praktično več ni. Torej, prevelika odgovornost, ni množic.

Množično pa se odločamo za krste, obhajila in birme otrok. Za krst “pretrpimo“ tisto kratko pripravo največ 4 ure in kak pogovor pri župniku, kasneje pa pač pošljemo otroka k verouku tako kot v šolo, bo že zmogel, naj se potrudi. Nekoga drugega pač nam je lažje poslati “v boj“, kot sami sebe. Ko župnik, katehet želi “nekaj več od otrok“, se malo nejevoljni vdamo, ko želi “še malo več“, se že dvigajo glasovi negodovanja in nekateri ne pridejo več, ko želimo “kaj več za starše“, pa je že kar skoraj revolucija, kaj da si župnik misli in preprosto “bojkot“, in nas pač ni. Naprimer, ko opomnim kandidate za obhajilo in birmo in seveda starše, da spada k pripravi tudi reden obisk maše “skupaj s starši“, se mnogi preprosto naredijo “francoza“. Ker bognedaj, da bi pa kot starš imel kakršnekoli obveze. Ko pride čas tik pred zakramentom, smo še najbolj voljni kaj postoriti, a takoj ko je konec, se oddahnemo in odidemo – do naslednje “vojne“ oz. zakramenta, po birmi pa je “zbogom“.

Vse to je zanimivo opazovati ob vprašanju prostovoljnega daru za katehezo, kjer je veliko dviganja obrvi, češ, župnik bo pa sedaj “računal“ verouk. Seveda, treba je nekaj “vložit“, se potrudit, nekaj naredit. Takrat nekateri pomislijo, da so nekje neke skrinje zlata v župnijski blagajni in da nam pripada, da vse za nas naredijo zastonj, mi vložimo minimalno truda in napora, samo da čimprej pride “dan slavja“ in praznovanje. In čeprav smo se morda v župniji več let trudili s pripravo na prejem zakramenta, ta dan zavladata fotograf in snemalec, ki obrneta cerkev na glavo, jima prilagodimo slavje in jima posvetimo največ časa na sam prvoobhajilni ali birmanski dan.

Seveda ni vedno in vsepovsod tako, a kot duhovnik po 25 letih si upam zatrditi, da je to res v kar krepko preko 50 % primerov.

V prvih časih krščanstva bi podelili zakrament uvajanja samo tistemu odraslemu, v katerem bi po nekaj letih uvajanja prepoznali pravo vero.

V preteklih stoletjih se je podelil zakrament otrokom in mladim, ker je bilo v družini zagotovilo verskega življenja, rednega obiska cerkve in molitve doma brez izjeme.

Kaj pa mi? Kako naj kot župnik brez slabe vesti še naprej opazujem, kako mnogi (odrasli) razumejo zakramente uvajanja zgolj kot navado, tradicijo in zunanje slavje “s piknikom“ brez vere, zaupanja v Boga in resnične želje ostati v Cerkvi, kar se dokazuje tudi z množičnim odpadom po birmi? In seveda slavnim stavkom motivacije, ki ga imajo starši za birmanca: “Zdrži še do birme, nato pa ti več ne bo treba.“

Zato sem resnično in iz globine srca toliko bolj vesel vseh otrok, mladih in staršev, ki pa pristopijo k zakramentu iskreno, ki se želijo pripraviti dobro in sodelujejo v pripravah. Hvala Bogu da so mnogi iskreni v svoji veri.

Tudi ta zapisani razmislek je eden od poskusov, da poskušamo v prihodnosti skupaj, tisti, ki zares verjamemo v Božjo milost in Cerkev vernih, nekaj narediti, da spremenimo ta pristop do zakramentov uvajanja. Vem, da se sliši nenavadno, da župnik o tem govori, da bi bilo bolje, da ljudje dobro premislijo, preden otroka “pošljejo k pripravi na zakrament“, vendar se res ob vprašanju, kaj pa bi Jezus ob tem naredil zavem, da On ne bi dopustil neresnega pristopa. Pri njemu ne bi šlo za število birm, obhajil in krstov v statistikah, še manj za pozunanjena slavja in odobravanje ljudi, ker jim ustrežemo kot v trgovini. Vprašajte se tudi vi, ki zares verujete: “Kaj Jezus želi, da glede tega mi naredimo?“

Sandi Koren, župnik