BOLEZEN NOTRANJEGA NEMIRA
Prijatelji, božja beseda govori o koncu sveta in o našem osebnem koncu. Takrat se bo vse končalo, vse zemeljske radosti, dosežki, pridobitve tega življenja. Nič ne gre z nami v grob. Ta misel pa je lahko za nas vir notranjega nemira, duhovne bolezni, ki povzroča hudo trpljenje.
Več je razlogov, zakaj smo nemirni in ne moremo mirno sprejeti življenja, kot je in živeti v pomirjenosti s seboj, z drugim in z Bogom. Ne gre za to, da se vdamo v usodo, ampak da sprejmemo danost in realnost in zaživimo v notranjem miru, kar nam končno omogoča, da posežemo v svoje življenje ustvarjalno in ga (z božjo pomočjo) naredimo lepega.
Prvo razlog za naš nemir so neurejene želje, strasti, ki nas obvladajo. Hrepenenje je v nas, želje, ki je ne moremo ali ne smemo uresničiti. Stvari si želimo, pa jih ne moremo imeti ali pa jih ne najdemo. Želja po ljubezni, sprejetosti, družbi, uresničitvi, pa imetju, dosežkih, priznanjih, … Če tega ne znamo uresničiti na urejen način in poskušamo to doseči na napačne načine, je to vir notranjega nemira (in neuspeha teh poskusov). Razlog za nemir so lahko tudi naši strahovi. Strah nas je in smo zato nemirni, pa četudi so strahovi neutemeljeni in prazni. Raztresenost in površinskost je naslednji razlog nemira. Ne zmoremo iti v globino, kjer bi se lahko umirili. Razlog je tudi pomanjkanje zagotovil. Zdi se nam, da nič ni gotovo, ne znamo se zasidrati. Nismo pomirjeni sami s seboj in zato nimamo kje pripeti sidra. Prav tako je vir nemira pekoča vest, obžalovanje, občutek, da nam ni odpuščeno, da smo še v sporu z bližnjimi in z Bogom, kar pelje v občutek neodrešenosti.
Mir je le v Bogu. “Le v tebi se moje srce umiri“, pravi sv. Avguštin. Le v Bogu se srce umiri. Verujemo, da je cilj onkrat tega sveta. Čez nekaj milijard let bo zemlja izparela ob izteku življenjske dobe našega sonca, nekoč bo tudi konec vesolja. Že veliko prej pa bomo mi umrli, prav vsi. Če ne verujemo v Boga, je torej naše bivanje in vse bivanje absurd, nesmisel. Zakaj živimo, obstajamo, čutimo, ustvarjamo in sploh smo, če bomo nekoč z vsem skupaj izginili v nič? To je nesmiselno.
V veri v Boga pa najdemo ta smisel. Vera v večnost je sidro, ki nas zasidra in ladja našega življenja je mirna tudi ob nemirnem morju. Ob veri v Boga, vedenju, da je On cilj in smisel vse zemeljske želje zbledijo in nas nobeno hrepenenje ne more iztiriti. Ob veri v Boga izginejo strahovi, ker “česa bi se bal, če je Bog z menoj.“ Ob veri v Boga izgine tudi raztresenost. Ko pridemo v cerkev vidimo, kako Bog deluje na nas pomirjevalno. V cerkvi je mir in se lahko umirimo, ker je tam Bog z nami. Lahko se zberemo, “sfokusiramo“ v en center, ki je Bog. Bog nam daje tudi vsa zagotovila: “ne boj se, vedno sem s tabo.“ Bog odpušča in zagotavlja, da smo odrešeni. Najbrž je eden izmed pomembnih razlogov za nemir v svetu tudi to, da smo pozabili na sv. spoved. V veri v Boga, v zaupanju Vanj je zdravilo za nemirno dušo. Vsem je dana možnost notranjega miru, če Boga sprejmemo za Gospoda. On napolni vsako praznino, da vsak odgovor in moč zoper strah in obup.
Iščimo notranji mir, učimo se odpovedati stvarem, dajmo si povedat, da nas nič zares ne ogroža. V Bogu se umirjajmo večkrat in zaupajmo, ker nam On daje zagotovilo, da je vse dobro in da mi je vse odpuščeno, če to le želimo.
(Sandi Koren)