(Lk 21,20-28)


BOLEZEN STRAHU

Prijatelji, prav v teh časih je prav posebej potrebno spregovoriti o strahu, ki je tako prisoten v naših časih krize ob bolezni COVID-19. Strah je neko grozeče pričakovanje, da se bo zgodilo nekaj hudega, neka katastrofa. Pričakovanje groze, trpljenja, bolečine. Če je cilj našega pričakovanja nekaj hudega, grozečega, potem v našem življenju prevladuje strah.

Strah nas je lahko marsičesa in marsikoga. Je huda negotovost glede prihodnosti. A česarkoli ali kogarkoli nas je strah, povzroča vedno isto posledico: umaknemo se, pobegnemo, se stisnemo sami vase in ne sodelujemo aktivno v svojem življenju in življenju tega sveta.

Zdi se nam nenavadno, ko drugega opazujemo, kako ga je strah nečesa, kar se nam samim zdi nenevarno in neresnično. Otroke opazujemo, kako jih je strah npr. pošasti, teme, človeka, ki ga prvič vidijo, pa jih tolažimo, ker vemo, da ne bo nič hudega in je njihov strah prazen. Ob tem pa ne zmoremo iste logike prenesti nase, ko je strah nas same in dinamizem strahu deluje enako. Ni nas strah realnih stvari, ampak nečesa neresničnega, izmišljenega, kar ne razumemo in zato v grozi pričakujemo nekaj strašnega.

Učinek strahu je, da se umaknemo iz sveta in življenja. Nehamo participirati v dogajanju, biti del družbe. Zato je strah glavno orožje hudega duha. Hudi duh povzročanja, da nas je strah in s tem uspe, da se končno tako zapremo vase, da Bogu in bližnjemu ne dovolimo do sebe. Zaradi strahu zapremo vse niše, line, okna in vrata svoje duše. Bližnjemu ne pustimo k sebi. Vseh in vsega nas je strah. Nikomur ne dovolimo v svojo v bližino, ker nas je strah, kaj bo, če komu dovolimo, da se nam preveč približa. Hudi duh tako zmaguje, ker njegov cilj je, da obrnemo hrbet ljubezni, odnosu z Bogom in sočlovekom. Ko se zapremo pred vsemi, ostanemo sami s hudim duhom in hudi duh zmaga, ker nimamo ne Boga ne sočloveka ob sebi, ki bi nam pomagala v boju zoper hudiča.

Paradoks strahu je v tem, da nas ničesar ni treba biti strah razen tega, da nas je strah, kajti ko nas je strah, se zgodijo stvari, ki se jih bojimo in se sicer, če nas ne bi bilo strah, sploh ne bi zgodile. Sami povzročimo to, česar nas je strah, kar se sicer ne bi zgodilo, če nas ne bi bilo strah. Če bi bili pogumni, zlo ne bi imelo vstopa v naše življenje.

Cepivo in zdravilo (preventiva in kurativa) za strah je vera, zaupanje v Boga. Sveto pismo govori, da se nam ni ničesar bati, kajti “če je Gospod z menoj, koga bi se bal, pred kom bi trepetal?“  Če je Bog z nami, potem se nam bodo zgodile lepe stvari. Bo trpljenje in bolečine, a na koncu se bo dobro izteklo.

Strah nima prostora v našem življenju, razen posebna oblika strahu, ki ni strah, o katerem govorimo: to je strah božji ali strahospoštovanje. Strah, da bi se zaprli pred Bogom, Ga zavrnili. Strah nas mora biti samo tega, da Bogu rečemo NE. Sicer pa je srčnost oz. pogum ena od štirih kardinalnih ali glavnih kreposti, ki jih moramo narediti za življensko držo. Pogum pomeni, da ne dovolimo strahu, da prevlada nad zdravim razumom, ljubeznijo, upanjem, pozitivnim pogledom. Da negativizem ne zmaga. Da bi raje kot na slabe stvari gledali na lepe in pozitivne stvari, ki se dogajajo nenehno okoli nas. Če zaupamo v Boga, se nam ni ničesar bati. Glejmo z lepe plati na svet, poglejmo dobro v ljudeh, dejanja ljubezni, solidarnosti, upanje, ki je v svetu. Naj strah ne zmaga.

(Sandi Koren)