Vsako leto 10. marca obeležujemo dan 40. mučenikov, ki ima svoje korenine v krščanskem izročilu. Tradicionalno naj bi moški na ta dan prejeli simbolično darilo – suhe slive, trnje in klobaso. To naj bi jih opominjalo, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Dandanašnji pa gre bolj za izkaz pozornosti dam do gospodov, po tem, ko se dva dni pred tem, 8. marca, oni spomnijo nanje.

V letih 308-324 je vladal cesar Licinij, ki se je sprl s Konstantinom I. Velikim. Od njunega nesoglasja dalje je Licinij v kristjanih videl sovražnike in ker je bilo treba sovražnike ali spreobrniti ali pa pobiti, je tudi vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu nemudoma odpovejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo. Temu odloku se je uprlo štiridesetih vojakov elitne legije, ki so bili pripravljeni za svojo vero umreti.

Vojakom seveda ni bilo prizanešeno. Po tem, ko so se vsi skupaj podpisali pod zadnje pismo, je bilo vseh 40 slečenih do golega in v eni najhujših zim takratne Armenije odpeljanih do zmrznejnega ribnika. Tam so jih vse vrgli v vodo, kjer so tragično umrli.

Zadnja skušnjava: ribnik ali kopel?
Cesar Licinij je v svojem poskusu spreobrnitve takrat zatekel še k zadnjemu poskusu. Ob ledeni ribnik je namestil toplo kopel in elitnim vojščakom ponudil, da se spreobrnejo.

Presenetljiva in zanimiva, za nekatere pa ”izkaz pravice”, je tudi prigoda, ki se je zgodila ob ribniku. Eden od vojakov si je dejansko premislil in iz mrzle vode skočil naravnost v toplo kopel. Ker je prehitro spremenil temperaturo telesa pa je doživel kap in umrl na mestu.

Od kod torej 40. mučenikov, če pa jih je eden od njih zapustil? Umorjenim vojakom se je nepričakovano v ribniku pridružil eden od stražarjev, ki ga je njihovo trpljenje tako ganilo.

Trupla mrtvih vojakov so zažgali na grmadi naslednji dan – 10. marca.