BOLEZEN NEVERE
Prijatelji, današnji evangelij poroča o Jezusovem pogovoru s saduceji, ki so trdili, da ni življenja po smrti. Njihov govor lahko danes slišimo iz ust modernih sekularistov, ki želijo izločiti Boga in božje iz vsakdanjega življenja. A Jezus ne popusti tej starodavni laži. Mrtvi bodo vstali. Kako bi sicer Mojzes poimenoval Boga za Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga, torej ne Boga mrtvih, ampak živih, čeprav so Abraham, Izak in Jakob že zdavnaj pred njim umrli? Zato, ker so ti očaki bili obujeni in živijo. Bog je Bog živih in po smrti bomo vstali z dušo in telesom, spremenjeni, obujeni, poveličani.
Bolezen, ki jo današnja božja beseda razgalja, je duhovne narave. Je bolezen nevere, sekularizma, materializma in ateizma. Skrivnost je, zakaj mnogi ne verjamejo v Kristusa, vstajenje od mrtvih, Boga, ki deluje v svetu ali pa preprosto vse skupaj zavrnejo kot pravljico in se odločijo verjeti samo tistemu, kar lahko vidijo in otipajo. Najbrž je odgovorov toliko, koliko je neverujočih oziroma tistih, ki jim je pač vseeno. Včasih je to zaradi nepoučenosti, ranjenosti, jeze, užitkarstva, duhovne lenobe ali napačne podobe Boga, drugič spet zaradi slabega vzgleda in ravnanja vernih ali celo zlorabe posvečenih služabnikov. Nikogar ne moremo in ne smemo obsojati, če v Boga ne verjame ali dvomi, to je med njim in Bogom.
Lahko in moramo pa prepoznati v tem duhovno bolezen, ki je zelo razširjena v današnjem sekulariziranem svetu. Kaj je sekularizacija? Najpreprosteje rečeno, gre za izgon Boga oz. ideje o Bogu in vsega, kar je božjega, svetega (v našem okolju krščanskega) iz vsakdanjega življenja. Verske vrednote in krščanski nauki nimajo več mesta v politiki, gospodarstvu, kulturi, znanosti, pravu, športu, šolstvu, … V kolikor je bilo v preteklosti slabo, da se je Cerkev kot inštitucija ugnezdila v politiki in javnem življenju in je bilo potrebno in dobro, da se je inštitucionalizirana religija umaknila predvsem iz politike, pa je sekularizem huda duhovna bolezen zato, ker izriva Boga iz vsakdanjega življenja v zgolj zasebno sfero. Človek pa ni bitje, ki živi samo v zasebnosti dóma, ampak tudi v javnem prostoru in če Boga izženemo iz toliko področij, kjer ljudje vsakodnevno živimo in delujemo, Boga v človekovem življenju skorajda ni več.
Sekularizem tako pelje v agnosticizem, ko rečemo, da se s vprašanjem Boga ne bomo ukvarjali, ker se pač Boga ne da spoznati in končno v ateizem, najprej praktični, ko živimo, kot da Boga ni in končno tudi v zavestni ateizem, ko sprejmemo ateistično ideologijo in javno izjavljamo, da obstaja samo to, kar lahko zaznamo s čutili in dokažemo z znanstvenimi postopki in da zato BOGA NI. Tako duhovna bolezen sekularizma, ko izrinemo Boga iz naših skupnosti, počasi ubija našo osebno vero.
Kaj sedaj? Zdravilo za to bolezen ima Jezus. Danes ga slišimo, kako sekularistom 1. stoletja pravi: “Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.“ Rešitev je, da “živimo Bogu“. Da mi, verujoči, zaživimo v Bogu, za Boga in z Bogom. Dejstvo je, da so tisti, ki ZARES verjamejo v vstajenje, najbolj aktivni v delu za pravico in mir na svetu. Ne tisti, ki samo govorijo, da verujejo, se navzven morda kažejo kot najbolj “pobožni“, a Boga ni v njihovem življenju. Tisti najbrž najbolj odbijajo neverujoče in celo “proizvajajo“ nove neverujoče.
Gre za to, da so tisti, ki ne verujejo v vstajenje prepričani, da bo na koncu vse enostavno izginilo in da se zato za nič v resnici ni vredno truditi. Tistim, ki ZARES verujejo v Boga in vstajenje, pa je vse pomembno, ker je vse od Boga ustvarjeno in je zato vse sveto in vredno njihovega truda. Verujejo, da bo na koncu Bog vse odrešil in spremenil in da ne bo nič šlo v NIČ. Bog nam daje vero, ta neverjetni dar, MOČ, ker želi ozdraviti svet BOLEZNI NEVERE prav preko nas, vernih, ki v veri v Boga in večno življenje živimo življenje ljubezni. In samo to bo prepričalo neverujočega, da Bog je – ko bo videl nas, kristjane, kako nas Bog osrečuje skozi življenje služenja, razdajanja in ljubezni do bližnjih.
Zato, Gospod, nam daj DAR VERE, ki je zdravilo za vse, ki obolevajo za boleznijo nevere.
Sandi Koren